Padla sem na tla,

kot lutka porcelanasta

razletela se na vse strani.

V mrzli nemoči

sem prikovana,

moja duša joka in ječi.

Kot da me ni,

čutim praznino,

ki se mi reži.

In prestrašene otroške oči,

ki ne razumejo,

kaj se godi.

Ne vem,

od kod zberem toliko moči,

da zlepim privid,

ki pokonci spet stoji.

V

e

l

i

k

o

časa sem potrebovala,

da sem iz privida vstala,

semena neodkrita izbezala

in jih skrbno zasejala.

nada pecavar