Ko neskončnost podari ti čas,

nihče ne ve, za koliko prišel je v vas.

Iz vrča siplje se tako močno,

da ne veš, kam z vso bi to vodo.

Brezskrbno jo raztresaš sem in tja,

kot da ne bo nikoli usahnila.

Na jasen dan te spreleti,

koliko je v vrču še lebdi.

Da bistveno je bolj spoznaš,

kam in komu jo razdaš.

Za ničemer več ne hlastaš,

kar dobiš, ceniti znaš.

Prehajaš v drugo dimenzijo,

spustiš časovno iluzijo.

Ko modra starka te obišče,

povabiš v svoje je svetišče.

Pomaga ti odkriti,

kar zastrto imaš še v svoji biti.

Veš, kar je res živo,

to predajaš naprej skrbno.

nada pecavar