Bog, kako popolna je kulisa.
Kar zlijem se v naslanjač.
Prazen krožnik je pred mano
in briga me, odpnem si gumb od hlač.

Gledam v ljudi pred sabo,
ki so sončne mize si izbrali,
in poslušam zvoke z ulic
ter ta jazz, kot bi zame ga igrali.

Predme seže vmes njegova roka,
kava se zaziblje, a ne gre čez rob.
In da je trenutek res popoln,
natakar mi pokaže vrsto svojih belih zob.

Mislim si: ostala bi za vedno.
S tem občutkom, s tem razgledom.
Mukoma vstanem in se poslovim
od njega s pomenljivim, žalostnim pogledom.

Digi