I to nebo
nikako da odraste
pa se budi
u neminovnosti svojoj
kao dijete mislećih očiju
u oblacima
iznad obzorja
gdje tišinu remeti
tek lepet krila
i krik
ptičje civilizacije
srca skrivenog
u krletku
od perja i čelika
neizrecive glazbe
dok dolje već
kakav jablan nasumičan
puti se visinama
i sam sav mlad
zemlji i nebu
dostojno vječan.
Kako lepo, svetopisemska zgodba iz ptičje (nebesne) perspektive, v kateri je vse samo odslikava večno prerajajočega se neba, ki na zemljo ne meče drobtin, temveč jabolka skušnjave (in ga "civilizacija" duši). Naj bodo tvoje pesmi še naprej skušnjava, Sara
Bravo Duško!
lp,
Ivan
Hvala Sara i Ivan !
lp, Duško
Duško, naj šumi nebo še po slovensko ; )
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/132247/pogozdovanje_neba
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!