Odhajaš pod vrati
Jutro se je pravkar razpočilo
in vsrkava zadnje stopinje noči.
Oči se prebujajo
s podobami v zenicah
in z nasmehom, nasmehom.
Počasi dvigam obraz z blazine
nozdrvi še vonjajo,
pogled pa se naslanja na vrata.
Z začudenjem,
ki beži pred spoznanjem.
Nekaj mokrega
se obeša na lica,
in zaman zadržujem nasmeh,
ki se izgublja pod vrati.
Posrečena pesem, s posebnim pogledom ujeta misel, ki piše verze o žalosti, malo izvenosebno, zato pa posebno.
LP, Lidija
Hvala Lidija. Lep komentar in zelo resničen.
Menda res drži, da čas celi rane in potem, kar naenkrat, žalost ni več tako boleča in postane malo izvenosebna.
Sanje pa ...ki znajo biti kot realnost, pa zjutraj, ko pridemo k sebi ...so pač samo sanje.
Lep pozdrav
Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
- 26. 04. 2018 ob 10:37
- Prebrano 584 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 424.44
- Število ocen: 19