Prikradla se je megla,
tesno zavila oči
v celofan,
imobilizirala veke
in privezala trepalnice
na nebo,
v mrtvi kot so se
stlačila hrepenenja,
prosta so le še stojišča,
kjer se vratovom ni treba stegovati,
ker so na vrtljivih podstavkih,
malo še škripljejo,
že dolgo jih ni nihče podmazal,
vrata se odpirajo le še
na glavnih postajah,
vmes je prestopanje
med mislimi,
pričakovanja so nadev
za knedle,
ki se težko pogoltnejo
brez zabele
in vilice služijo
le za polnjenje ustnic,
vmes je luknja
za slamico,
kar ne gre skozi,
pospravi življenje
nazaj grede
k izvoru
prebavnega trakta.
Iz bakterije smo nastali,
v njo se povrnemo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: salke
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!