Zelo zanimiva prispodoba večnega in velikokat iluzornega procesa odraščanja, ko se naučiš gledati, čeprav ne vidiš, čeprav nam (Božjo) svetlobo velikokrat dajejo drugi in čeprav se ne moreš nikoli zares zasidrati. Pesem, ki je prerasla otroško dobo, Sara

Na fotografiji otroški obraz, pred bralcem pa pesem zrela odrasle osebe. Kako dobro znaš:).

lp ajda

Hvala obema. :)

MP

Iskrene čestitke k zanimivi pesmi, "ki je prerasla otroško dobo" in postala izbrana pomladna pesem 2018 z bogato utemeljitvijo

koni

Še tukaj lepim uredniški komentar k izbranki pomladi 2018, ki je postala ta tvoja pesem:

Pesem se pričenja s podobo zelenenja brstov na rodovitnem drevesu, v nasprotju s katerim človeško telo od rasti kdaj tudi (z)vodení in se počuti prirezano (od vzgoje in vodenja drugih). Pesem pa ne poudarja šibkosti, ampak moč, ki izhaja iz praizvora (pri čemer škrge lahko dojamemo kot zmožnost preživetja, dihanja pod vodo). Sposobnost preživetja v neustreznih življenjskih razmerah in občutjih (teme, bolečine, telesa) predstavlja svetloba in če preskočimo k zaključku pesmi, pomaga videti tudi tam, kjer zunanje svetlobe ni ali je je malo. Odrasti je torej imeti lastno svetlobo, ki ne pojenja ne glede na okoliščine. Zelo lep in pomenljiv del pesmi je tudi vnos svetopisemske zgodbe o stvarjenju - rebro, ki pod božjimi rokami postaja bodoča družica (in vsak večer odide v morje, v praizvor vsega). Pesnik jo priklicuje s svetlobo, s poimenovanjem (klicati imena in podobe iz črnine), ki prehaja v snovnost (postanejo kot meso). Pesem sama deluje kot rebro – družica v odraščanju.

Še veliko navdiha!

Zelo dobra obrazložitev pesmi, Ana. Sam ne bi znal bolje. Hvala še enkrat za izbranko pomladi.

Lepo bodi,

Luka