Napisavši u svojoj
98-oj godini
posljednju pjesmu
o masovnoj grobnici na Balkanu
u koju su pušteni psi
da prepoznaju kosti
svojih gospodara
kao da metaforički traže
zakopane kosti ruku
što su ih hranile
pjesnik koji je čitav opus
posvetio opsesivno
masovnim grobnicama
postavljajući ih hladno
kao kulise u kazalištu
za predstavu s
dugotrajnim aplauzom
pomislio je
završavajući svoje djelo:
Dobro da nikad nisam
imao psa.
dobro, da nikoli nisem imela gospodarja
<3
objem
pi
Naši gospodari imaju više lica. Najljepše je lice ljubavi. Hvala ti Irena !
lp, Duško
Duško dobro jutro
Lepa, odkrita, prava izpovedna.
Ampak tako žalostna...
Srečni pes, ki nikoli ni hodil tam okoli,
da bi videl kaj človek naredi človeku... .
Želim ti lep, srečen dan, Irena
Zorni kot pesmi navdihuje in preseneča, čeprav govori o kosteh in neznanih truplih in psih, govori tudi o nenavadnem popisovalcu (tudi če je res obstajal, je videti kot lik iz nadrealističnih zgodb) grobnic ... čestitke,
Ana
Hvala od srca, Irena i Ana !
lp, Duško
Veseli me da ti mogu ponovno čestitati, dragi Duško.
Lijep pozdrav!
Katica
Duško, izvoli moj poskus prevoda:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/131357/dobro_da_nisi_imel_psa
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!