oder
tihi oder v medlih barvah
prav počasi v nič izginja
včeraj glas sva izgubila
ki se zgodbe še spominja
ko bo v loku mraka tema
vse poglede zamotnila
in bo siva voda vale
v globlje peske napotila
ko bo tvojih kamnov teža
vlekla misel v kal samote
ko bo tvoja mala senca
brisana v ponor tihote
ko pretesna moja pesem
se ne mogla bo izpeti
in ko na sredini verza
luč bo nehala goreti
ko boš svoje prazne roke
skril pred shirano goloto
jaz pa svojo staro dušo
stisnila bom v prazno gmoto
ko se bova belih misli
razletela po planetu
bo oba nek suhi veter
zbrisal z odra na tem svetu
tihi oder v medlih barvah
prav počasi v nič izginja
včeraj glas sva izgubila
ki se zgodbe še spominja
hvala, koni
zamotnila.
:)
tudi če besede še ni, sem si dovolila kvazi neologizem- torej "narediti motno"
lp, Lidija
... lep prispevek v zbirko novih besed, Lidija ... ustvarjalnost na vseh ravneh:)))
Čestitke in pozdrav,
koni
Če kaj, potem ta pesem prav gotovo ni ostala brez glasu, ampak bo zaradi živosti, gibkosti in tekočega, hipnotičnega ritma ostala na pesniškem odru in se "razletela po planetu", Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 11. 04. 2018 ob 10:59
- Prebrano 1841 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 469.37
- Število ocen: 17