Sem sanjal, da sem črno luknjo lomil
na drobne kosce, kakor štruco kruha,
zato, da sem daril jih dobrohotno
med nepojmljivo majhne delce stvarstva.
Vrtinčili so se kakor golobje,
(krog mene, skozme, vame, z mano v sebi),
srebaje nujeno drobtinje teme,
ki neumorno je sesala vase,
na drobce prej razlomljenega mene.
Všeč mi je tvoj (zame) novi stil, Tomaž!
Lp M.
Hvala. maatjazh,
no, metrične pesmi sem že pisal, le malce drugačne izkušnje in uvide sem not tkal ;-)
Ko se mikro in makrokozmos združita, ne nastane črna luknja, temveč dobra poezija, ki jo odlikuje tudi (kozmična) lepota jezika. Če je avtor bil "prej razlomljen", je zdaj podčrtan, Sara
Sara, hvala, za pretanjeno branje in ___________
LP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!