Premnogokrat to spoznamo prepozno
tik za tem, ko več ni pomoči,
ko se izgubimo v morju lastnih zablod.
Čudna bitja smo, izgubljena v sebi,
godrnjava, površna, sanjava in slepa.
Zakaj ne vidimo tega kar imamo pred očmi,
kar vidi ptica iz neba in čuti vrh gora,
sliši zaspani kamen v globeli ega,
mnoge stvari izgubimo in nam izpolzijo,
Predrami nas šele krik poslednjega vida, 
spoznanja, da moramo in lahko sami, 
z močjo volje in vztrajnosti, 
premikamo gore in hodimo po žerjavici,
da je naša moč in sposobnost 
mnogo večja kot smo si kdajkoli prestavljali.

V vseh nas tli in se skriva 
sposobnost za premikanje meja.

Zakaj potem stojimo in ničesar ne storimo.
Res, zakaj?
Ali res?