Nov

Predivje skočil sem, da me z oblaka
je vrglo skoz ta svet na pekla dno.
Tam v kocki teme vpil sem za lučjo,
vedoč le: SEM. ŽIVIM. VEM: Ona čaka.

 

A tema je bila kot iz granita,
pogled odbijal se od nje je vase.
V njem mikroskopska točka niča rase.
Ves se predam ji, kar se mi zasvita:

 

»Ta nič brli! Vzbrstel je v las svetlobe!«
Oprimem se ga, ves spoštljivo tih
in že vzlebdim z njim v vis kakor izdih.

 

Iz zemlje se tako povzpnejo gobe.
In zdaj sem tu, drugačen vendar isti,
v objemu Nje, ki vedno me očisti.

Tomaž Mahkovic

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 04. 2018 ob 10:27
Spremenjeno:
15. 04. 2018 ob 10:27

Nič novega, pasti na dno in se spet pobrati, ampak vse tisto, kar zazna p. s. v temi in kako se na lasu žarka začne povzpenjati gor, to pa je zelo posebno, Nov zazveni dobro tudi zaradi forme in izvrstno izbranih besed, čestitke,

Ana

Zastavica

modricvet

Poslano:
15. 04. 2018 ob 11:26

wau, enkratno! Vrhunski ljubezenski sonet.


LP, mcv

Zastavica

Tomaž Mahkovic

Poslano:
16. 04. 2018 ob 07:18

Hvala, Ana za vse


Modricvet, hvala, počaščen


Lp 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Tomaž Mahkovic
Napisal/a: Tomaž Mahkovic

Pesmi

  • 09. 04. 2018 ob 09:39
  • Prebrano 136 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica