Joj! Mislim, da sem verz "ljubiti do onemoglosti" ukradel aktualni Uršljanki.

Šele sedaj, ko desetič berem to pesem in sem začutil podoben tok pesmi, kot mi je poznan iz njene poezije, sem poiskal njeno pesem in odkril identičen verz.

Neverjetno. Pa ne vem, ali je to zaradi omejenosti besed, istovetnosti čustva ali je nemara direktna posledica tega, da premalo berem in se mi nekateri verzi preveč zapičijo v jezik.

Pred nekaj meseci se mi je celo zgodilo, da sem se preklopil na neki tok, iz katerega je nastala kopija pesmi Davida Bandlja, s katero je pred leti zmagal na pesniškem turnirju. Le da je bila pesem (Balada) v mojem jeziku - vsebinsko se pa vse ujema, celo nekatere besede se ponovijo.

Pri njemu je objekt metulj, pri meni angel.

In bi dal roko v ogenj, da tiste pesmi nisem bral več kot dvakrat, trikrat, nazadnje leto dni, preden sem napisal pesem Balada.

Sklep: če bom kdaj izdal knjigo pesmi, bo plagiat.  :)))

Pozdrav,

MP

Heh, morda pa imaš samo predober spomin. Sem pa tudi jaz takoj opazila to b. z. In super je, da se zavedaš tega. Nekaj bo tudi na kolektivnem nezavednem ipd.  Sicer pa se mi zdi, da bi pesem lahko na nekaterih mestih še popravil (kaj sčrtal - zdi se mi preveč pojasnjevanj),

lp, Ana

Ana, prav res! V eni od zadnjih pesmi sem zapisal verz: "Na dnu oceana je puščava." Včeraj sem na slepo odprl knjigo, ki jo imam doma, a je nisem nikoli bral, in preberem verz: "Na morskem dnu je puščavski pesek."

Ali bo res kolektivno nezavedno, nekaj je očitno tudi na poeziji sami, da išče določene vzorce, kontraste, čutnost ...

In hvala, da si komentirala pesem! Všeč mi je, da si mi svetovala črtanje. Ker mi je pesem tako ljuba ... In zdaj vidim, da očitno nekaj narobe zastavljam v svoji poeziji, da se preveč zapletam v 'nekaj' in sploh ne opazim, ali pesem steče ali ne, ali nagovarja ali ne ...

Razen zaključka res ne vem, kje bi jo krajšal ... imaš kakšen predlog? Tistih začetnih verzov o zmožnosti ljubiti se ne bi preveč dotikal, ker je to edini kontekst, ki ga pesmi dajem ... Predlagam zdajle predelano različico (spodaj), pa pokomentiraj, ko boš utegnila:

*

Pozdravček, Mladi Pesnik, oddaljitev in občutenje pesmi kot samostojne entitete kar dobro pomagata ... odlično si jo dodelal, jaz bi črtala le še verz in vendar ljubiš.

Glede  "Na dnu oceana je puščava." in "Na morskem dnu je puščavski pesek." se mi zdi prva izreka mnogo bolj pesniška, druga pa nekako suhoparnejša ... kot omenjaš: jezik poezije išče poti za izrekanje težko ulovljivih občutij, ...  mislim, da je branje zelo pomembno - poznam pa tudi ljudi, ki zavestno nočejo brati, ker bi našli svoje misli v drugih ipd. - ampak mislim, da s tem ne pridobivajo. Omejenost ni fina, izolacija pa je včasih nujna (ko si sredi iskanja nečasa, kar je tik na dosegu, pa se še ne more izreči) ... 

 Glede virtualca pa super, se še dogovoriva prek ZS. 

Lepo bodi,

Ana 

Hoj,

velja, sem shranil popravek! :) hvala za pomoč! 

Oni drugi verz je bil iz neke zbirke Miklavža Komelja, a je seveda bolj filozofsko vpleten, zato deluje (je) manj poetičen. Gotovo se strinjam z napisanim, torej da je potrebno branje za rast v literaturi - je vsaj toliko ključno kot pisanje. :) konec koncev tudi ne pišeš poezije, da bi bil nujno boljši/drugačen od drugih, niti je ne bereš, da bi ti služila (zgolj) kot okvir za lastno pisanje ... prej gre za izmenjavo kot za kaj drugega - več glav več ve.

Glede virtualca še pošljem en mail, pa da potrdim udeležbo nas treh, pa ti javim!

Lp, Luka

Prepustiti se, prijeti, se dotikati - biti zares zares, čeprav se nahajaš na poti, ki so jo prehodili že vsi pred teboj in se zavedaš tega in greš, ampak na svoj način, tako kot pri pisanju ... četstitke,

Ana

Oh, najlepša hvala, Ana! 

Res sem vesel te pesmi, zdi se mi, da je zrelejša od mojih preostalih.  :)

Lepo bodi