:)))) ura prehiteva, jaaa

dobro jutro 

Dober dan, Marija.

Tik preden sem zaspal, se mi je posvetilo: povedati moram, kaj je v tem zlatu. Samo to vem. Podrobnosti pa bom izvedel šele potem, ko se bo kitica zapisala.

Jasnino je v zlato odela,
za njo pa noč srebrno siva
v tišini pesem je zapela.
Meglice so se razpršile,
svetloba v prah je izgorela.
Iz senc so vstale štiri vile,
Dogana, Maja, Vesna, Živa,
in skrivni rek izgovorile,
umetnost gola ga razkriva.

Postalo je napeto, bom kar nadaljeval ... Ne bom več tako resen, da ne bi postala pesem dolgočasna. (To se pri dolgih poemah zelo rado zgodi.) Sicer so pa že omenjene štiri vile precej neresnobne, umetnost pa je gola, kar se vsaj meni zdi moderno in vznemirljivo.

Umetnost gola ga razkriva ....................... bleščeč oblak motri Ljubljano.

Pogledam v razpredelnico rim, za 3. kitico velja shema: a f a e a e f e f

rima e je nova, pojavi se samo v tej kitici in to samo 3x. (Šele med pisanjem jo je določil četrti verz sam: -ele)
rima a: -iva
rima f: - ano

Umetnost gola ga razkriva:
pod Krimom zasejal je hrano
v močvirna tla in šotna tkiva;
iz blata vile so spočele
še prvoselca poželjiva,
prašiče, ribe in čebele
za lačno svakinjo Morano.
In ko so tisoč let preštele,
- bleščeč oblak motri Ljubljano.

Pri 4. kitici sem šele, pa mineva že peti dan, odkar se ukvarjam s to pesmijo. Medtem je kolegica Koni napisala in objavila cel akrosonat, čeprav je začela isti dan kot jaz. Polovica se mi oprosti, ker samega sebe prekinjam s temile komentarji, kar počnem namenoma; mogoče celo zato, da bi me s končano pesmijo prehitel še kdo.

Zgoraj, na mestu, kjer sem razpostavil magistrale v obratnem vrstnem redu in dobil shemo bodočih osmih kitic, sem zdaj lahko našel naslednjo dvojico verzov, med katera bom vpisal še manjkajočih sedem.
 
Bleščeč oblak motri Ljubljano,
(vmes 7 verzov)
lepota se v zidove skriva.  

Rime v 4. kitici: f a f g f g a g a
rima a: -iva
rima f: -ano
rima g: nova, uporabi se samo 3x - svobodna -iti

Bleščeč oblak motri Ljubljano:
od blata mastna in lepljiva
se vgreza v polje razmehčano,
Ljubljančani pa goloriti
si zazidavajo poljano,
pijani in nikoli siti.
Umazance le dež umiva,
ljubezni nočejo častiti,
lepota se v zidove skriva.

*

5. kitica. Še malo realnosti ne bi škodilo. Zlasti tiste, ki se ohranja skozi vekove in je torej brezčasna.  

Rime: a f a h a h f h f
rima a: -iva

rima f: -ano

rima h: nova, uporabi se samo 3x - svobodna -ata

Lepota se v zidove skriva  .......................   ječi, kot da je vse požgano.

Lepota se v zidove skriva,
zaupanje je razprodano,
zatrti strah pod srci biva.
Zavist je zaklenila vrata,
za njimi zver neukrotljiva,

krivična, kruta, a bogata,

si liže pozlačeno rano,
medtem ko njena vest kosmata
ječi, kot da je vse požgano.


Tekst mi ni preveč všeč, a tolaži me misel, da ga bom na koncu, ko bom dobil pregled nad celoto, itak lahko obdelal še bolj na fino.

Matjaž uživam v tvojem pristopu k pesmi, k nazornemu poudarjanju korakov, ki vodijo k perfekciji in se učiiiim. Vsebinsko bogat in oblikovno popoln akrosonat nastaja.

Vsaj meni bi bilo v veliko veselje, če bi v tvojem nazornem prikazu pridobivanja pesniških veščin še kdo začutil željo, da napiše in objavi pesem v tej zahtevni, a lepi pesniški obliki.

Lep dan ti želim,

Breda

Breda,

bova videla, ali se nama pridruži še kdo ali ne.

Meni pa se v vsakem primeru zdi smiselno pokazati, da je pesnenje tudi delo, ne le užitek. In da obstajajo na svetu delavnice, v katerih je zelo prijetno delati.

Lp Matjaž

Vsaj še jaz se pridružim pri tem delu  :)

Že delam, mislim, da nastaja neka morbidna uspavanka. Kot pravi maatjazh,  zdaj pesem že vodi mene

Dobrodošla v tej delavnici, Lidija,

še bo veselo!

Lp Matjaž

*

6. kitica.  

Rad bi preskočil veliko časa (obenem pa ostal čim bolj zunaj časovnih okvirov), hkrati pa pokazal, da ima moje mesto - kot vse drugo - vsaj dva obraza. Da je lepo in grdo, dobro in slabo. Časovni preskok je seveda tvegan, ker bo zapis lahko kaj hitro izpadel prepovršen, zlasti z vidika zgodovinarjev, vendar pa naj zgodba ostane poetična, brez letnic in brez natančnih podatkov. Morda bo hkrati, ko bo govorila o mestu, povedala tudi kaj pomembnejšega o njegovem prebivalcu oziroma njegovem doživljanju. Kajti mesto smo njegovi meščani (kar pa bo predvidoma prišlo bolj do izraza šele v 7. in 8. kitici).

Ječi, kot da je vse požgano,
(vmes 7 verzov)
asfaltna reka osivela.

rime: f b f i f i b i b
rima b: -ela
rima f: -ano
rima i: nova, uporabi se samo 3x - svobodna: -ače

Ječi, kot da je vse požgano,
in vendar je Ljubljana bela
postala mestece prostrano:
ob ulicah stoje palače,
krasijo jo sadovi dela.
A če pogledaš jo drugače,
ti bo po nafti zasmrdela,
kot alkoholik od pijače,
asfalta reka osivela.

*

7. kitica

Asfalta reka osivela

(vmes 7 verzov)
naj bo v preteklost zakopano!

rime: b f b j b j f j f
rima b: -ela
rima f: -ano

rima j: nova, uporabi se samo 3x - svobodna: -uje

Asfalta reka osivela

pokriva zemljo prekopano,

(Zaskrbelo me je, da sem besedo prekopano že uporabil. Moram preveriti vse doslej zapisane verze, ki se končujejo z rimo f. - Ne, nisem.)

spod nje je rodnost izpuhtela,
zato pa v spalnicah kraljuje
ljubezen strastna in vesela.
V Ljubljani ni še slajše nuje
kot sladostrastje neugnano,
in kar bilo je temu tuje,
naj bo v pretelost zakopano!

Manjka mi samo še ena kitica. Moram pohiteti, da me ne prehiti še Lidija ;-)

LJUBLJANA

-akrosonat-

Ljubezen, mokra in iskriva  
je v toplih kapljicah žarela,
pod njo je spala plodna njiva,
krog nje so sanjala drevesa,
še tam, kjer svoje bistvo skriva,
so jo objemala telesa.
Vznemirjena je z iskro vnela
kristal soli na dnu očesa,
jasnino je v zlato odela.

Jasnino je v zlato odela,
za njo pa noč srebrno siva
v tišini pesem je zapela.
Meglice so se razpršile,
svetloba v prah je izgorela.
Iz senc so vstale štiri vile,
Dogana, Maja, Vesna, Živa,
in skrivni rek izgovorile,
umetnost gola ga razkriva.

Umetnost gola ga razkriva:
pod Krimom zasejal je hrano
v močvirna tla in šotna tkiva;
iz blata vile so spočele
še prvoselca poželjiva,
prašiče, ribe in čebele
za lačno svakinjo Morano.
In ko so tisoč let preštele,
- bleščeč oblak motrí Ljubljano.

Bleščeč oblak motrí Ljubljano:
od blata mastna in lepljiva
se vgreza v polje razmehčano,
Ljubljančani pa goloriti
si zazidavajo poljano,
pijani in nikoli siti.
Umazance le dež umiva,
ljubezni nočejo častiti,
lepota se v zidove skriva.

Lepota se v zidove skriva,
zaupanje je razprodano,
zatrti strah pod srci biva.
Zavist je zaklenila vrata,
za njimi zver neukrotljiva,
krivična, kruta, a bogata,
si liže pozlačeno rano,
medtem ko njena vest kosmata
ječi, kot da je vse požgano.

Ječi, kot da je vse požgano,
a vendar je Ljubljana bela
postala mestece prostrano:
ob ulicah stoje palače,
krasijo jo sadovi dela.
A če pogledaš jo drugače,
ti bo po nafti zasmrdela,
kot alkoholik od pijače,
asfaltna reka osivela.

Asfaltna reka osivela
pokriva zemljo prekopano,
spod nje je rodnost izpuhtela,
zato pa v spalnicah kraljuje
ljubezen slastna in vesela!
V Ljubljani ni še slajše nuje
kot sladostrastje neugnano,
in kar bilo je temu tuje,
naj bo v pretelost zakopano!

Naj bo v preteklost zakopano,
kar je Ljubljana pretrpela
in blagi čas je skril pred mano,
kako so vrinili v naravo
v davnini že načrtovano
postajo, tržnico, trdnjavo,
kako je srečna zacvetela,
ko pod deročo reko Savo
antično mesto noč je vzela.

Antično mesto noč je vzela,
 Naj bo v preteklost zakopano!
  Asfaltna reka osivela
   Ječi, kot da je vse požgano,
    Lepota se v zidove skriva.                
     Bleščeč oblak motrí Ljubljano,         
      Umetnost gola ga razkriva;            
       Jasnino je v zlato odela
        Ljubezen, mokra in iskriva.

Bravo, maatjazh!

Res lepo delo si nam predstavil, spoštovani pesnik Matjaž. Poklon tebi in Ljubljani. 

S pozdravi,

Breda - koni 

Zelo, zelo lep akrosonat pesnik Matjaž!

Ljubljana je lahko ponosna, da je dobila tako odlično pesem.

Nam, ki z navdušenjem sledimo tvojim delavnicam, pa si z razumljivim tolmačenjem v živo predočil nastajanje

pesmi.

Lahko noč ti želim!

Marija

USPAVANKA

Uspavanko mi poješ nemo,

pa vem, da ni utvare raja

in ne, nirvane ne uzremo.

Ne slišimo besed postanih.

Naglas zavpiti še ne smemo,

ne streti psalmov varovanih,

ki panika jih v nas poraja.

Prekladaš me po jamah znanih,

spodbiti glas vse smisle spaja.

Spodbiti glas vse smisle spaja,

je prostor tih, zavit v zlo temo

in duša v grede sna presaja

presnovke misli razdrobljene,

povedi jutra v dan predaja,

nato jih v sveži mrak odene ...

In ker jih s sanjami ne spnemo,

za nas umrejo izgubljene.

Pred zoro, sami, v prazno gremo.

Pred zoro sami v prazno gremo,

saj pot v odmev je vsa zavita;

Ti, jaz, mi vsi se ne povzpnemo

prek skale, ki pogled jo riše,

čeprav ovire vse podremo

in kukamo skoz' dvojne niše,

čeprav se zdi, da čudovita

uspavanka nam more briše.

A tam je senca, v kamen ulita!

A tam je senca, v kamen ulita,

se v njej rojevamo, umremo.

Res, neka sila srborita 

postavi se ji v bran. Kar upa,

a tam je v krvi, v Pesmi skrita, 

preprazna zmage, polna strupa!

Mi vsi, vojščaki, vanjo zremo,

se bijemo prav do obupa ...

V več kot v bel  nič pa ne prispemo.

V več kot v  bel nič pa ne prispemo.

Obzorja smisla so zakrita,

ko ta praznina tke poemo.

Medtem pa vsa Vzporednost joka

za vse, ki bistvo kdaj prezremo.

Poglej, tam, blizu: dva otroka,

kako v jasnino še strmita!

Čeprav nabit svet gnije, poka-

Aspekt je to ... brez zla levita.

Aspekt je to?... Brez zla levita?

Ju strah je volka, kače, zmaja.

A ti gredo proč, ko zaspita ....

On, Mali, sanja o oblaku,

ki ga s sladkorno peno pita

in Punčka o čarobnem vlaku -

ta zlat je in nebo - postaja.

Je jasno vsakemu bedaku:

Nedolžne sanje so le vaja.

Nedolžne sanje so le vaja

za vse korake - o, ne spita!

Saj tempelj je za ovce staja-

za vse, ki mislit se bojijo.

 Na koncu gnoj postane raja:

oblaki se ji razpustijo,

nebesnih vlakov pa je sita!

Otroku vzameš melodijo,

klecava plitkost, v vero skrita!

Klecava plitkost, v vero skrita,

ki srž pogrošnosti oplaja!

Vsa naša polja valovita

splesnelo žito obtežuje;

požrešna muza, nikdar sita

pa nove besne pesmi snuje

( kot ta je: aja-tut-tut-aja...)

in jih v nagrobnike vgrajuje.

AKROSONAT ji ne pristaja!

Akrosonat ji ne pristaja.

 Klecava plitkost, v vero skrita.    

    Nedolžne  sanje so le vaja.

      Aspekt je to, le zla levita.   

        V več kot v bel nič pa ne prispemo.

          A tam je senca, v kamen ulita.

            Pred zoro sami v prazno gremo.

              Spodbiti glas vse smisle spaja.

                Uspavanko mi poješ nemo.

          

    

Hvala, Lidija, Breda in Marija za pohvalo mojemu akrosonatu. Se mi zdi dobrohotno pretirana, ampak vseeno prija. Še raje bi sicer prebral konstruktivno kritiko, da bi drugič napisal bolje, ampak se nič ne pritožujem.

Lidija, ti si v svoji pesmi seveda brezhibno izpolnila vse oblikovne zahteve in predočila močno vsebino. Zamisel o uspavanki je odlična. Ne vem sicer, zakaj akrosonat po tvoje ne pristaja "požrešni" muzi, ampak o tem bom gotovo še kaj razmišljal. Zaenkrat mislim, da ta forma še najbolj pristaja odi, hvalnici in optimistično naravnanim, konstruktivnim vsebinam. Morda bi se dalo v taki obliki napisati tudi čisto pravo, klasično uspavanko (če ne zaradi drugega, bi otroček zaspal sredi pesmi zaradi njene dolžine in enakomernega ritma, ampak to je šala).

In če sem lahko še malo kritičen in ti zaupam svoje mnenje, v čem bi bil lahko ta akrosonat še boljši, bom povedal tole: mnogokrat se pri akrosonatih ali pa pri sonetnih vencih zgodi, da magistrale sestavijo verzi, ki med sabo vsebinsko niso tako gladko povezani, kot v zgornjih kiticah, ampak ga sestavljajo kot posamezne, individualne, med sabo precej ločene misli. To vem zato, ker se je večkrat zgodilo tudi meni. Ravno zaradi tega sem tovrstne pesmi začel pisati od spodaj navzgor, a je oreh še vedno trd. Seveda se tega ne popravlja (misija Nemogoče), ampak lahko pesnik to težavo mogoče premaga v naslednji poemi.

A kljub temu ima tvoja Uspavanka presežno vrednost. Bravo!

Lp Matjaž

Točno tako, maatjazh ... tudi sama tako mislim: idealno bi bilo, da bi magistrale tekel bolj naravno, blago, kot v normalnem govoru ... Da bi bistvo povedanega takoj sedlo v logiko in dušo bralca, tako brez razglabljanja in dvomov.

Mislim, da bi bilo največji izziv napisati akrosonat kar najpreprostejše, z besedami in stavčnimi zvezami, ki jih ne "vlečeš iz petnih žil" ampak so tako naravne in na mestu kot pač morajo biti ... Gotovo se še lotim tega oreha, hvala za vzpodbudo in pozitiven odziv na prvi poskus, matjaž.

Lp, lidija

Naredil sem zanimiv poskus in napisal akrosonat v nekoliko drugačni obliki, ki se od osnovne še najbolj razlikuje po tem, da nisem iskal rim, ampak sem verze - če sem le mogel - zaključeval z enozložnimi asonancami (med katere se je sicer prikradla tudi kakšna večzložna, ali pa celo rima, kadar je to spontano zahtevala vsebina pesmi in se rimi ni dalo izogniti).
Druga razlika je v tem, da ima ta oblika akrosonata dva refrena (mesta, kjer se pojavljata, so označena v shemi asonanc). Tretja sprememba pa je v drugačnem ritmu. Ostalo je ostalo enako.

OBLIKA

9 kitic s po 9 verzi, vsak ima 9 zlogov.
Zadnji verz prejšnje kitice je hkrati prvi verz naslednje.
9. kitico sestavljajo zadnji verzi 8.,7.,6.,5.,4.,3. 2. in 1. kitice.
Zadnja kitica se konča s prvim verzom prve kitice.
Začetne črke prvega verza vsake kitice sestavljajo akrostih.
Začetne črke vseh verzov zadnje kitice sestavljajo zrcalni odsev akrostiha.
Akrostih je hkrati tudi naslov akrosonata.
Oblika ne sme omejevati vsebine.

refren a:  zadnji verz
refren f: 6. verz zadnje kitice

osnovne asonance: a, b, f (vsaka ima strogo določen samoglasnik)
stranske asonance: c,d,e,g,h,j,k (vsaki lahko svobodno določiš katerikoli samoglasnik, vendar ima vsaka samo po enega)

shema asonanc (podčrtane črke umeščajo oba refrena):

1. kit.  2. kit.  3. kit.  4. ki.t  5. kit.  6. kit.  7. kit.  8. kit.  9. kit.
a           b          a          f          a          f           b          f          b
b           a          f           a          f          b          f           b          f
a           b          a           f          a          f           b          f          b
c           d          e           g          h          i          j            k          f
a           b          a           f          a          f           b          f           a
c           d          e           g          h          i           j           k          f
b           a          f           a          f           b          f           b          a
c           d          e           g          h          i          j            k          b
b           a          f           a          f           b          f           b           a

ritem: -UU  -UU  -U-


PRIMER:


MODRI CVET
- akrosonat -


Modra bo, modra bo črna noč
v tihem veselju jo bom objel
saj bom med vsemi izbran za to
ko bo na nebu ugasnil dan
v mislih razblinjen bo zadnji dvom
v prsih utišan utrip srca
ko brez glasu bom zapel refren
v tihi odjek, ki se ne konča
ogenj modrosti bo plamenel

Ogenj modrosti bo plamenel
modra bo, modra bo črna noč
duh me bo v čarni ovoj odel
in me zalival z lučjo temin
z žarom vesolja me bo ogrel
v kozmično seme me spremeníl
seme, ki pelo mi bo v slovo
žarek pognalo bo iz kali
dolga bo, dolga njegova pot

Dolga bo, dolga njegova pot
v daljne globine bo posijal
modra bo, modra bo črna noč
občudoval jo bo brez oči
s sijem pobožal ji bo telo
čutil, kako ga objem temní
rasel bo vanjo in se ji vdal
v steblo rastline se bo strdil
rasel bo v večnost, nad vrh neba

Rasel bo v večnost, nad vrh neba
kjer ni lepo niti ni grdo
kjer se vesolje ne lesketa
zvezde in sonca več ne žaré
ni ne hladnó niti ni topló
steblo pa raste, a kam, ne ve
modra bo, modra bo črna noč
liste svetleče razprl bo cvet
izpod vesolja bo črpal moč

Izpod vesolja bo črpal moč
iz globočine, ki nima dna
tam s koreninami srkal bo
modro gnojilo iz belih lun
modra bo, modra bo črna noč
ko bo dehtel kot vesoljni duh
in modrolistnati nadvladar
oče bogov, gospodar miru
cvet, ki bo zrasel čez rob sveta


Cvet, ki bo zrasel čez rob sveta
z listi se sklonil bo nad gorje
ki ga življenju zavdaja čas
z modrim pelódom posul zveri
z vonjem ljubezni zatrl bo strah
krutost, mamljivi urok krvi
moč bo človeški norosti vzel
kadar ljubezen se izgubi
v vetru bo plesal in zadehtel

V vetru bo plesal in zadehtel
rasel bo v večnost, nad vrh neba
tja, kamor bivanje več ne sme
v prazni temini bo kakor luč
modro svetlobo nad vse žarel
svetil na pot izgubljenih duš
ki so zašle v lažni lesk zlata
saj le modrost mu odžeja um
eter ga hrani v vesolju sna


Eter ga hrani v vesolju sna
tam, kjer nikdár ne bo ovenel
rasel bo v večnost, nad vrh neba
s cvetnimi listi bo vse prekril
ko bo resničnost od tod odšla
in bo za pesnika čas minil
ko mu bo zmanjkalo vseh besed
ker se bo sončne luči napil
tukaj se bo razprostrl cvet

Tukaj se bo razprostrl cvet
 Eter ga hrani v vesolju sna
  V vetru bo plesal in zadehtel
   Cvet, ki bo zrasel čez rob sveta
    Izpod vesolja bo črpal moč
     Rasel bo v večnost, nad vrh neba
      Dolga bo, dolga njegova pot
       Ogenj modrosti bo plamenel
        Modra bo, modra bo črna noč.

Pozdravljen, Matjaž!

Neumoren in neverjetno ustvarjalen si. Všeč mi je različica akrosonata in lep je tvoj Modri cvet. Ne bom se zagovorila, da ne bi sprejela tudi tega izziva, ampak še vedno se spoznavam z osnovno obliko. Oreh je res trd in prav vesela bom svetovanja, konstruktivne kritike na moj drugi akrosonat

LABODNICA

Lahko je tebi, pesem mila,

glasnica moje poezije,

ki vame si se naselila

kot nekaj, kar me zapeljuje,

ki nad menoj kot močna sila

nenehno bdi, mi poveljuje

in pred nikomer nič ne skrije,

ker noče, da kdo zamegljuje 

ahatne barve fantazije.

Ahatne barve fantazije  

skrivaj bi rada v verze zlila, 

saj misel sama ne razkrije 

lepot sveta, resnične slike,

predstav meglene teorije 

z motivi razpoznavne klike. 

Vse, kar si v pesem kdaj zarila,

z značilno držo za velike, 

bahavo s čuti si ovila.

Bahavo s čuti si ovila 

te lepe barve vznemirljive  

v imenu luksuznega stila. 

Pastelnih nisi mogla skriti, 

saj z nežnostjo si jih oblila.

Zdaj verzi tvoji so opiti, 

besede v njih so ulovljive 

kot zlate misli trdnih niti.

Od nekdaj so neuničljive.

Od nekdaj so neuničljive,

vzdržljivost jim je dobra vila, 

nikoli niso prepirljive.

Ko znajdejo se sredi speva,                                          

slavijo skladnosti iskrive.

Tih ton jim čutenja veleva.

Še  glas srca bi umirila

z besedo složno, ki odmeva.

Detajli so del besedila.

Detajli so del besedila.

S pripevom so speljani v zalive,

v zavetja, kjer so se kalila.

S pogledom treznim na življenje

nikoli ne bi pozabila,

da tudi pesem je trpljenje

in da besede preverljive

so kot robato govorjenje,

navkljub težavam pa vzdržljive.

Navkljub težavam pa vzdržljive,

ker v  njih se upanje razvije

in vedno so nepremagljive.

Ko v nepopisane vrstice

hitijo misli darežljive,

navdih zazna ljubeče klice,

naj v verze svoja čustva zlije,

da s stihi prve polovice

izvedle bi del simfonije.

Izvedle bi del simfonije

ubrane pesmi neminljive,

ki nam ostane, z nami pije

razkošje čudežne dvojine

brez negativne ironije

glede oblike in vsebine.

In ko se v zgodbe zamerljive,

v njih pesnjenje, nemoč urine,

celota išče zloge pomenljive.

Celota išče zloge pomenljive,

z naglasom pravim jih ovije,

zaznane in oprijemljive.

Besedne zveze spet premika

in ko so končno sprejemljive,

se rima vedno bolj zatika.

Ostaja brez pomena in ne sije,

nasmeh neba  se ji izmika,

aprilsko pesem v molk zavije.

 Lahko je tebi, pesem mila.

   Ahatne barve fantazije

      Bahavo s čuti si ovila.

         Od nekdaj so neuničljive,

            Detajli so del besedila,

               Navkljub  težavam pa vzdržljive,

                  Izvedle bi del simfonije.

                     Celota išče zloge pomenljive,

                        Aprilsko pesem v molk zavije.

Z lepimi pozdravi,

Breda

 

 

 

Koni, veseli me, da se kar še naprej mojstriš. Labodnica bo spet ena tvojih lepih in zahtevnih pesmi.

Kar pa se tiče konstruktivne kritike, sem prepričan, da bi jutri ali pojutrišnjem  - če bi pesem pred objavo še nekajkrat pregledala - tudi sama v njej odkrila večino od štirih pomanjkljivosti, ki sem jih z večje distance lahko zaznal jaz:

Pomembni so trije ritmični spodrsljaji:
S pripevom so speljani v zalive,
Celota išče zloge pomenljive,
Ostaja brez pomena in ne sije,
(vsi trije imajo po kakšen zlog preveč).

Verz
Vse, kar si v pesem kdaj zarila,
se mi zdi zaradi glagola zarila pretrd v primerjavi s pretežno mehkejšimi besedami v tej pesmi in mi poštrli iz celote. Podobno bi rekel za besedo klike pred njim.

Verz
Detajli so del besedila

se mi zdi kot nekakšen osamelec sredi lepo medsebojno povezanih verzov (zlasti v zadnji kitici) in začutim ga, kot da bi me spotaknil pri siceršnjem tekočem branju.

Verz
v njih pesnenje, nemoč urine
bo skoraj zagotovo problematičen za Lidijo, s slovničnega vidika, a tudi jaz sem v sskj zaman iskal glagol uriniti. Pokaže se samo vriniti. Posledica je negotov ritem tega verza.

Drugače pa mi je pesem zelo všeč in jo pri sebi uvrščam v tvoj cikel razmišljujoče poezije.

Uživaj še naprej in lepo praznuj!

Matjaž

... in prav neverjetno je, da tolikšnih spodrsljajev nisem zaznala kljub večkratnemu branju in spreminjanju pesmi;

Zahvaljujem se ti za hiter odziv in konstruktivno kritiko; pomanjkljivosti je kar nekaj in času je treba dati čas.

Lepo praznovanje ti želim !

Breda

Normalno je, da v tako dolgi in zahtevni poemi avtor kaj spregleda. Jaz sem na primer danes pri Modrem cvetu spregledal, da sem isto besedo na koncih verzov uporabil kar 4x v dveh kiticah in me je Nadja (moja druga polovica) na to opozorila že potem, ko je bila pesem objavljena v delavnici. Več oči pač več vidi, zato so delavnice odlična pogruntavščina in zelo škoda je, da se na tem spletišču tega zaveda tako malo avtorjev. Spomnim se nekega portala, na katerem smo pred leti v delavnicah delali skoraj več kot na glavnem objavnem prostoru in bilo je super. Bile so tudi bolje organizirane (lepše pospravljene) kot je tale naša tu, a to je razumljivo, saj se lahko - na žalost - v desetletju in več preglednost počasi izgubi. 

Lp M.