V meni je bil strah

a sem z muko skočila

v visoko vodo

a jaz ponavadi ne grem v neznano

zame je vsaki korak ki mi je tuj težek

z njim ne vem kaj bom občutila pri pristanku

a moram, moram se ločiti od starih sten

in pristati tam koder lahko preživim

zato je moj dom zdaj daleč proč

a postal je del mojega srca

ni bilo težko, a kaj ko duša se boji

vsake velike spremembe ki ni vsakdanja

tako zdaj srečna hodim po veliki sobani

in misli se mi udomačujejo

kot da nikoli nisem živela drugje

kot da je to moj dom že od rojstva

in delam načrte ko bo pomlad

in bo vsa narava s cvetjem najin dom

povečan in razširjen kot da sva se

še enkrat preselila tja koder ni sten

in koder so misli tako srečne,

da se nama obema smeje v srcu.

Tega se veselim

skupaj s teboj.

In najine oči bodo iskale roko

znano in toplo, da spoznava še več.

IŽ-lev