postal si že tako utrujen
da ne moreš zaspati
da ne moreš dihati
da ne moreš sedeti
pa tudi bruhati ne moreš
lahko se le vrtiš
utrujen na kvadrat
naveličan enakosti
človeških iz(na)puhov
prenasičen od krogov
ponavljajočih se slik
ujet na vrtiljak
te zaspane monotonosti
še sebe dolgočasiš
vrtiljak pa se vrti naprej
z enako hitrostjo
z istim ritmom
naprej in naprej
in če bi izskočil
bi pristal med koprivami
zato se vrtiš
dokler vožnja traja ...
Odlično, edina malenkost, ki me zmoti, je osebni zaimek "ti" v predzadnji kitici.
Pravzaprav bi bilo bolje, če bi pesem naslovil "In vednar se vrti" in zaključil s predpredzadnjo kitico (se pravi s koprivami). Ta končna poanta ne deluje tako učinkovito, upoštevajoč pripovedni lok. Kaj meniš? Naj se vrti, Sara
Hvala, zelo dober predlog! :) ... v originalu, zadnjega stavka pravzaprav sploh nisem imel v pesmi. Dodal sem ga kasneje, ker se dobro navezuje na nekaj večjega, čeprav v samo pesem nekako ne paše.
V originalu je pesem izgledala, kot izgleda sedaj (zadnjo kitico sem zamenjal, ne pa popolnoma izbrisal). Nekako sem hotel ujeti občutek dolgočasja še v samem koncu. Pristanek med koprivami se mi zdi preveč dramatičen zaključek za pesem, ki naj bi odražala dolgčas in malodušje. Kaj misliš?
LP
Pravilno, vrti se, "dokler vožnja traja"! Pesem, ki je metafora občutja, duha časa ali pa preprosto življenja, ki se, če nam je prav ali ne, vrti z nami ali brez nas. Brez poezije pa ni nič, Sara
Hvala lepa, me veseli, da se strinjaš! :)
LP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!