Kdaj smo se sprijaznili s povprečnostjo?
Kdaj smo se vdali v usodo?
Kdaj smo nehali sanjati?
Kdaj smo se zadovoljili z drugorazrednimi željami?
Kdaj smo se zadovoljili s sedenjem na Poštni in pitjem precenjenega belega vina?
Smo kot zamaščeni prašiči, ki se bašejo z vplivi iz okolja
Ker zakaj pa bi bil ti, če si lahko drugorazredna roba, ki ne štrli iz povprečja.
Ali je udobje res toliko vredno?
Manufakturno zaporedje:
se rodiš, hodiš v šolo, hodiš v službo, ki te duši, se poročiš z nekom, ker se ti pač zdi pametno,
po štiridesetih letih trpljenja se upokojiš v zaslužen pokoj, kjer boš zares lahko izživel vse svoje sanje.
Tvoje sanje, ki so sestavljene iz sedenja na kavču in gledanja televizije.
In potem crkneš za rakom, srčnim infarktom, pljučnico,
ker se ti pač ni dalo paziti na zdravje, saj za to pa so zdravniki, mar ne?
Hlapci smo,
bolni ljudje, ki so jim sprali glave s politiko in poročili.
Hlapci smo,
raje se drenjamo v majhni konzervi, kot pa da bi presegli večino.
»Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje«.
Zdravo,
zanimiva družbenokritična pesem brez olepševanja situacije.
Bi pa popravil ta del: "se upokojiš v zaslužen pokoj" --> tu dvakrat ponoviš isto stvar, torej bodisi 'greš v pokoj' bodisi 'se upokojiš'.
Pa ena črka ti je najbrž ušla v tem delu: ker sE ti pač ni dalo paziti na zdravje... :)
Malo me zmoti tudi vmesni preskok iz prvoosebnosti v drugoosebnost in potem spet nazaj. Ne pravim, da je narobe, bi pa mogoče razmislil o poenotenju osebe.
Lep večer, Grega
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!