tri oddaljena drevesa
veje upognjene pod težo snega
na eni čemi kanja
brezino deblo na eni strani prekrito
z odejo bolj belo od skorje
vrana odleti
sinica odleti
noge polagam eno pred drugo
v komaj zaznavno ozko kolesnico
belina slepi in jemlje ravnotežje
ni oporne točke za oko
hvaležno sledim drobnim udrtinam
neznanega bitja
obkrožim zaledeneli ribnik
utrujene veke krošenj zastirajo pogled
mrtva veja preko nevidne poti
ne uspe ustaviti koraka
sneži z dreves
ki se skušajo osvoboditi teže
pod belim puhom se svetlikajo
prezgodnji rumeni cvetovi
moje rame so bele
vračam se po lastnih sledovih
nič več slepa
a nikoli ne stopim
na isto mesto
v daljavi na obronku
se nagiba v tišino
podrta skladovnica panjev

modricvet