Ze leta stojim pred svojimi vrati,
kljuc nosim zmeraj s seboj.
A vendar ostajam zunaj.
Le en premik, moda sekunda
Bi bila dovolj, da stopim v ta
drugacen, a lep Svet.
A tukaj bi morda ostala sama,
srecna, sproscena, gola,
osvobojena...
Ne se...
Naj se pestim svojo bolecino,
ceprav ze leta odteka v kanal podzemlja,
Se vedno ostajajo kapljice nje,
ki so zapisale moje ime.
Kljuc Bo zmeraj z menoj,
Za vsak slucaj,
Ko bom sledila...
Barby, malo še dodelaj ;) ... tu pa tam kako črko moraš spraviti pod strešico ... pa verjetno želiš še malo pestovati bolečino, ne pestiti ...ali pa misliš ravno to, da ti njo pestiš, namesto da bi ona tebe ... pa pri morda sekunda ti manjka r ... prijazen pozdravček, S
Hvala, za vse opazke...skoraj vse na mestu. Morda je bila prehitro poslana v Svet. Je nastala prehitro, da bi prisla do racunalnika, na gsmu pa zal, zal nimam moznosti za Slovenske lepe stresice. Vem, drugic zapisat, doma dodelat....
Pozdravcek nazaj, Platanas
;) ... vsem se dogaja, drugi lažje opazijo ... vse dobro, S
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barby
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!