Razmazana

skozi eno samo tanko razpoko

pribuči svetloba

kot čudež ki dvigne žrebca

na zadnje noge

plačal boš njegove

polomljene kosti

z zgrizeno besedo uganke

z namolzenim mlekom krvavih lun

in zapeljivimi

srebrniki v grozdih

s strastjo boš nadziral smrt

kot vroče steklo 

v oknih brez okvirjev

boš drzen iz sebe

izsesal žagasto ožilje

in razmazal vso mehkobo

kot ptice in rože in kamne

Janez Virant

Sara Špelec

urednica

Poslano:
08. 03. 2018 ob 09:47

Izredno močno, nič "razmazano", temveč zgoščen vtis, ki "pribuči" v bralčevo zavest. Zmoti me samo "z zapeljiimi goljufivimi" - raje se odloči, da obdržiš samo enega oziroma enemu pridevniku dodaš še samostalnik, glagol (lahko tudi nič). Osebno mi je ljubši "zapeljivimi", če mu več ničesar ne dodaš, "goljufivimi" doda  vrednostno sodbo, ki je sicer v pesmi ni. Naj v pesmi buči svetloba, Sara

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Janez Virant
Napisal/a: Janez Virant

Pesmi

  • 02. 03. 2018 ob 13:27
  • Prebrano 536 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 183.3
  • Število ocen: 4

Zastavica