skozi eno samo tanko razpoko
pribuči svetloba
kot čudež ki dvigne žrebca
na zadnje noge
plačal boš njegove
polomljene kosti
z zgrizeno besedo uganke
z namolzenim mlekom krvavih lun
in zapeljivimi
srebrniki v grozdih
s strastjo boš nadziral smrt
kot vroče steklo
v oknih brez okvirjev
boš drzen iz sebe
izsesal žagasto ožilje
in razmazal vso mehkobo
kot ptice in rože in kamne
Izredno močno, nič "razmazano", temveč zgoščen vtis, ki "pribuči" v bralčevo zavest. Zmoti me samo "z zapeljiimi goljufivimi" - raje se odloči, da obdržiš samo enega oziroma enemu pridevniku dodaš še samostalnik, glagol (lahko tudi nič). Osebno mi je ljubši "zapeljivimi", če mu več ničesar ne dodaš, "goljufivimi" doda vrednostno sodbo, ki je sicer v pesmi ni. Naj v pesmi buči svetloba, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!