vržeš

vrzel nad vrvež

zategnjenega vrenja časa

opilki srca

na pladnju resnice

režejo dušo na neznatnost

prevali cest

tlakujejo zemljo

na izmaknjenem planetu

prostor

proseva v dosegu

zaprtih polken oken

otreseš kožo misli

jedro procesa proseva bit

v odprta vrata zavit

spiš v sanjah nekoga drugega

bitje rojeva nesmisle

na polju zbombardiranih možnosti

okrogle usode

se ostrijo po kotih prepadov

odmaknjena želja polni zrak besed

plašč notranjosti leti čez mikroskopska vesolja

v odkritem pogledu raste svet

vse ostalo je mimikrija preživetja

Dare Gozdnikar