Vprašajte me,
le zakaj bi status rad posebni
modri uniformi spremenil,
jaz povem vam,
da odgovore v spomina parku
na vklesanih ploščah sem dobil.

Jakob, Anton, Mitja, so imena,
ki so vpisana na prve kamne
sredi Tacenskega gaja,
niso ta bila dovolj zgovorna,
da pustili varnost smo v nemar,
ko vendarle se v naših vrstah spet dogaja.

Morali so še naslednji v grob prerani,
Damjan, Igor, Damir in kot zadnji Ivo,
bratje vsi, prijatelji na naši modri strani,
bo dovolj že tega cvetja,
in vsem oblastnikom dopovemo,
da zadosti nam je tega štetja.

Spomnimo jih …

1. januarja 1993 leta,
policistu mlademu na delu
je bila mladost vzeta,
ko je reševal opitega občana,
omahnil je čez rob v globino,
pot moža in policista je bila končana.

20. novembra 1997 se je pisalo,
ko na postajo pridrvi občan,
norcu čisto se je odpeljalo,
padel je nedolžen policist pod streli,
od takrat naprej drugače bo država,
nas zaščitila, smo ji verjeli.

6. januarja 2009 bilo je leta,
mladega spet policista
zadnja pesem je bila odpeta,
med lovom, ko srce ga je izdalo,
se je zgrudil v bolečini,
vlomilcu pa se najbrž je smejalo.

22. avgusta 2014 bilo je leta,
ko bolnika je zaustavil policist,
a vedel ni, da zadnja ura mu je šteta,
hladnokrvno je od blizu v glavo,
ga ustrelilo sodno neprištevno bitje,
kar tako, za lastno je zabavo.

4. julija 2015 se je pisalo,
ko nasilnež zvabi policista v past,
vozilo modro sredi ceste ni pričakovalo,
da se zver nasproti bo peljala
in v trenutku srečevanja čelno,
bo med nami zopet smrt sejala.

29. junija 2016 leta,
kolega zopet našega v modrem,
z nožem tujca je bila mladost odvzeta,
četudi sam nato si sodil je bedak,
globoka žalost nas je zopet ujela,
le zakaj ponovno nosimo mi žalni trak.

22. avgusta 2016 bil sodni dan,
ko v bolnišnici je streljal na obali
ta prekleti »krimi« veteran,
sodelavce zavil v žalost je globoko,
svojcem bolečino je naselil v prsi,
pustil krvaveti z rano je globoko.

Ste razumeli …

Nismo v istem košu,
kamor tlači nas birokracija,
mi smo v hudem v prvi vrsti,
smo presneto dobra policija.

In ne bomo popustili,
dokler status naš ne bo priznan,
da se padlim bomo poklonili,
njih življenje ni bilo zaman.

Vsem ki nosite to uniformo,
pa polagam na srce,
vsi stopimo v isto vrsto,
zafrkancije zdaj konec je.

by Mikla

Mikla