ko nastavim usta in je v njih preveč
snega, te izpljunem v kepi, ki se
zažgana kotali. kot noč. kot krik ognjišča.
izpljunem jezik, ki zaostalo kroži
in lebdi, izvržem zobe, ki hlastajo
za teboj kot ogrinjalo vijoličnega sna.
znebim se še neba, ki trdo izgublja
mehko ime, naj gre s teboj kot varuh zime,
naj zamrzne sol tvoje skalnate poti.
ko se srh konča in belina ždi samo še v pesmi,
takrat zajaham vidro svojih rek in
napolnim luknjo sredi obraza in srca.
Fizično boleče je izpljuniti bolečino in zev je mogoče napolniti le s tekočino, tako, ki jo premore tudi pesem ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!