Dolgo potem, ko je krčma
ugasnila okna, se je slišal topot kopit,
ki so udarjala ob makadam.
Med vama so hiteli vozovi.
Konji so hrzali.
Furman je izpljunil kletev.
.
Lumini so postajali kresnice
in izginjali za tretjim ovinkom.
Lenobni koraki volovskih vpreg
so naznanjali prihod jutra.
Žito je zavalovalo
v barvi pravega zlata.
.
Preden si je nebesna kupola
v zenit utegnila prišiti gumb sonca,
so jo zagrnili oblaki.
Iz mesta se je valila kolona tankov,
ki so se ječe spuščali v strugo Lijaka
in se – kot v posmeh branilcem –
ob porušenem mostu vzpenjali
na drugi breg.
.
Stojita vsaka na svoji strani ceste.
Večerno sonce vama greje grče.
Z vetrom zamrmrata mantro
in sežeta prek drveče pločevine
v komaj zaznaven dotik.
urednica
Poslano:
17. 02. 2018 ob 17:26
Spremenjeno:
17. 02. 2018 ob 17:27
Koliko zgodovine gre mimo dreves! zelo predstavljive podobe in zvočno pomenski sklopi bogatijo to polno in pomenljivo pesem, čestitke,
Ana
Hvala, Ana! Vesela sem podčrtanke in lepega komentarja.
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!