Prišteli so te med poete

ko si razgalil svojo dušo

in izpralnil svoje misli

kot da rišeš zemljevid

o vseh poteh po katerih hodiš

ali vsaj misliš hoditi

potem so pričakovali

pesmi s čarobnimi besedami

kot da si večen izvir

ki bo odželjal radovednost

ali vsaj božal tihe duše

ki v tišini čakajo

na tvoje brzice

in slapove ko padaš

a ne preveč

ravno toliko da pokažeš rane

in še nekaj moči za povrh

da zabrusiš tistemu

kogar nihče nima rad

sipaš bele rože

na prerani grob

in črtaš ime

iz svojega imenika

a ko pojenja moč

je drugačna muzika

takrat ti nihče ni sovražnik

takrat je še oseka ravno prava

da se vidi dno

da stopala ne režejo ostri kamni

IŽ-lev