Z mislimi plezam po črni tišini.

Brez lestve prihajam do vrha brez glasu.

Pogledam naokoli nobenega prometa.

 Ne otroških igrač ki bi letele visoko kot puh iz blazine.

Ne, to ni pravljica, to je resničnost.

Tista pravljica o dolgem iskanju dobrega je že mimo.

V spoznanju da v iskanju ni nujno najdenje grem naprej.

A imam te, morda ker sem te vseeno iskala kot v pravljici.

In tam proti koncu zgodbe sem ugotovila da si naravnost pred menoj.

Kot resnica, ki se je danes lahko dotaknem in mi bo še bližje.

Ne, ne vegetirava, sva preveč živa. Živiva kot je dano vsakemu v življenju.

Človeku.

IŽ-lev