Počasi seda vanjo tujost

in s hladno brezbrižnostjo

izriva iz njenih oči lesk duše,

ki je še nedavno objemala življenje.

Nič več ni poznano in domače.

Ne ve zagotovo,

kdo so vsi ti ljudje,

obiskovalci ostanka njenega sveta.

Čudaške stvari govorijo,

besede kot:

"mama, kosilo, hči, včeraj"

in se dotikajo njenih rok,

tresočih se, čudno okornih,

starih.

Ne vidijo osupljivih stvari,

ki bi jim jih rada pokazala.

Ne slišijo glasov,

ki jih je polna tale tuja soba.

Sprašujejo vprašanja,

ki zvenijo narobe.

Njihovi obrazi so taki,

da se iz njih ne da razbrati ničesar.

Vse slike so na napačnih stenah

in noč pride prekmalu ter se nikoli ne konča.

Včasih se v prste ujame prestrašen nemir.

Da grabijo, vlečejo, praskajo,

iščejo nekaj,

kar ne bi odhajalo,

česar ne bi odnašalo.

Kar bi dovolilo,

da je še za hip

gospodarica svoje misli.

Svetle. Ljubeče. Kot je bila.

Preden je postala bitje

brez časa in imena.

poetesa