Dan je votel

za obet,

lebdi nad tlemi

dovolj lahek,

da ni trenja,

vse dokler

se toliko ne napolni,

da pade

in se zatakne

ob prvi rob,

ker drsenje

še ni dobilo

dovolj hitrosti,

da bi se prebilo

do budnosti,

a nočem ga

poriniti na svetlo,

ker je še prezgodaj,

da bi se pričakala

vsak s svojim samogovorom.

Do noči se že še srečava,

če ne prej,

na poti nazaj,

ko bodo stopinje

udrle svoja lica.

Vsak najde svojo številko,

model ni pomemben.

salke