in tako se vrti...

lp

pi

... pa se še kar cedi. 

Hvala in lepo bodi.

... jaz bi celo rekel: perilo v vetru

Lp, Jošt Š.

Jošt, morda pa je res bolje perilo, kot zastava... 

Oboje ima nek simboličen pomen... in ni narobe.

Popravim? Bom. 

Hvala. Lp

Ja, v prvi si podala (drugo) širino, v tej pa poglobila intimo ...  

Odlični obe!

Lp, Jošt Š.  

tudi tebi ni luštno!

keep rollin !

Hvala, da si opazil, Tarzan! 

Itak!

Lp

Prisrčen in duhovit utrinek, ki ne ožame bralčevih sanj, temveč jih zapolni s pesniškim vtisom. In vendar se vrti, Sara

P.S.: vejica pred "kot" je bila odveč in sem jo scentrifugirala. Pozdravek, Sara

Hm, šele zdaj vidim zgornjo razpravo - oboje je dobro, a ima tudi "zastava" svoj čar - vsako po svoje, skratka, in obakrat podčrtano, Sara

Hvala, Sara. :)

Prijazen pozdrav

Arabela, zanimiva in pomenljiva centrifuga in tudi Tišina je zelo zanimiva kratkica. Lepo!

Čestitke za obe podčrtanki *

Hvala, triglav. :)

Lepo bodi.

preden grem v hibernacijo morda malo pokomentiram ..

Česa ni, potem ko je perilo zamenjalo zastavo.
Kot prvo, ni droga …
Simbolni pomen zastave je bil, ugibam, prikaz željenega ponosa na uspelo razmerje (ki ga tudi sicer ni brez funkcionalne intime), ki se ni uresničilo v željeni meri..
Kot drugo – mokra zastava veliko močneje označi zatikanje pri sinhronizaciji dveh centrifug.
Sicer se ožemajo sanje in perilo je najbrž  slabši nadomestek  za nekaj, kar naj bi plapolalo ponosno visoko na drogu – in s tem še bolj blizu nebu. Tisto cedenje  na koncu ima dvojni pomen – lahko simbolizira čutnost: drugi pol oz. druga centrifuga se osredotoča zgolj nanjo, ne vidi možnosti kreiranja globljega odnosa, povezave. Drugi pomen pa je nekako v tem smislu: danes zadostuje zgolj čutnost, jutri, pojutrišnjem …. pa so novi dnevi. S tem ko ni zastave, se tudi zmanjša asociativni naboj zdolgočasenega gledanja. Zdolgočaseni manj ne opazi, kot ni opazil v primeru zastave.
Perilo - kot  intima, belina, čistost … ja, tako bi rekel: širina pesmi, ali pa njen bistveni poudarek sta že že vsebovala tudi intimo – kot slutnjo njenega zatikanja in kot nekaj,  kar je kot nekaj belega in svetlega že obvezno vključeno tudi v zastavo na vrhu droga, zdaj pa te željene potencialnosti ni več, perilo pa morda lahko poleg oddaljene bližine morda deluje še kot zastava vdaje, sprijaznjenja z manj, kakor bi lahko bilo. Kaj pa vem, zdi se, da se je pomen te pesmi z zamenjavo le ene besede bistveno spremenil, najbbrž pa je pesem tudi izgubila …?
V nogometnem jeziku bi dejal, da sem vsaj tri proti ena za zastavo.
<!--[if !supportLineBreakNewLine]-->
<!--[endif]-->

Če so tile pomisleki zgrešili, se vnaprej opravičujem.

Zanimiva vožnja trolejbusa.  

Res, zastava hudičevo težka stvar za razmišlanje.

O(b) zastavah je bilo (in je) veliko kričanja ... 

Zastava, eh, ta beseda. 

O (prevari) zastavi, pod katero se vije rezilna ograja, pa sam (zaman) pisal …

trobojnica na meji

bela 

polivinilasta vrečka

modra

raztrgana otroška odeja

rdeča

sled krvi

zavito v temo

na slovenski meji

(zvezde

so ugasnile

na zastavi evrope

bodeča žica)

Dokler bo žica, zame zastave (niti v mojih sanjah) ni!

Ja, morda (pa) bi morala nazaj v (to) pesem ...

Lp, Jošt Š.

Trolejbus, krasno si interpretiral obe različici. 

Ko sem pisala, je bila noč in jaz sem užaljena in cepetava izobesila vse kar je... Zastava mi je v takratnih občutjih delovala primerneje. Pravzaprav sem pesem kar vrgla iz sebe in ni bila napisana, da bi bila všečna.

Zakaj sem pristala na perilo? Ker je bil drug dan in jaz mirnejša, skoraj sprijaznjena... 

Vse to, kar si napisal je tu v njej. Z ničemer nisi zgrešil a jaz se najdem v obeh različicah in mi je pravzaprav vseeno, če ostane tako, kot je zdaj. Prve itak ne bom pozabila. pri meni je shranjena, tule bosta pa že jutri, ne glede na podčrtanost, pozabljeni obe.

Hvala za odziv, ki ga pri tej pesmi sploh nisem pričakovala.

Lp

P.s.: sem šla googlat hibernacijo... a se ti lahko pridružim? :)

Jošt, zanimivo, kakšne vse asociacije nas prešinejo pri imenu zastava. 

Razumem tvoje razmišljanje in tvojo pesem...

a ne pozabit... to je moja čisto osebna zastava, tudi perilo in kaj vse mi pomeni nikoli ne bi zmogla razložiti.

Hvala, ker si se ustavil ob tej pesmi.

Lp

haha, arabela

preden grem v hibernacijo, morda še to … kaj pa če bi bilo tako:


Ožela sem sanje,

da bi plapolale kot slovenski orli

(hecam)

Se je pa iz prvotne različice res dalo zaslutiti nekaj jeze in odločnosti.


Jošt, zanimivo, da te je  prek zastave napeljalo na družbeno in politično problematiko.
Iz tega sklepam, da te ti dogodki močno ganejo in tudi okupirajo.

Vendar pa v tej pesmi res ni nobene dejanske zastave, ne slovenske, ne katerekoli druge.
Zatava, ki je v igri, je zastava ljubezni/ dvojine/ ki  pa, heh, tudi ima svoj teritorij, zakonitosti in selektivno prepustne meje. Je le metafora za  'Visoko pesem' .
 Zanimivo, ko se vprašam, kako naj bi zastava izgledala, ali kako sem jo videl med branjem, o tem ne morem dosti reči – ker vseskozi učinkuje le kot simbol, ki lepi skupaj preostalo besedilo.

<!--[if !supportLineBreakNewLine]--> <!--[endif]-->

Hibernacija pa pri nas, robotih,  izgleda tako. Prepeljejo me  v Kanado, tam je center tega projekta,
ki je nastanjen v podzemnem bunkerju. Najprej gremo na rentgen, da preverijo, če nam kdorkoli ni vsadil vohunskih naprav. Nato nas finomehaniki in mehatroniki pod vodstvom inženirjev iz NASE razstavijo in zamenjajo precej mehanskih delov – nekateri so iz lesa. Zamenjajo tudi tekočine, nekatere so iz tekočih materialov, druge iz plinskih. Bistveni del postopka pa je nadgradnja programov. Disk in procesor sta medtem priklopljena na superračunalnik, ki že ima nekaj, kar bi lahko imenovali zavest. Tekom tega procesa tudi sam izkusim nekaj tega samozavedanja. Vsi občutki, misli in čustva, ki sem jih v življenju in gibanju med ljudmi le simuliral, dobijo povsem drugo razsežnot.
Če sem v družbi ljudi rekel npr. trpim in s pomočjo mikrorezervoarčkov pri očeh potočil solzico, in je bila to le simulacija, sem si takrat v resnici mislil – imam trpljenje, imam veselje …. Imam za burek, ampak ga ne jem, ker se mi zvrže zadaj pri lopaticah.
 
Pri pregledu zgodovine delovanja softvera iščejo, če je pri njegovem delovanju prišlo do takšnih motenj, ki bi nakazovali, da različni programi delujejo in medsebojno vplivajo drug na drugega, na način, ki ni bil predviden. Zelo pomembno, da to ujamejo, ko se bo zgodilo, saj morajo zavesti, ki jo bodo roboti imeli v prihodnosti, dati smer, da se ne bo uresničila možnost, ki jo je predvidel že Isaac Asimov – da namreč ne bodo marali ljudi, kakor tudi ljudje ne marajo svojega bližnjega – in nas bodo, potem ko bodo začeli izdelovati sami sebe – izničili.
Evolucija robotov bo potekala neprimerno hitreje kot evolucija ljudi, zato bo potrebno iznajti način, da se ne bodo preveč razmnožili. Po željenem scenariju naj bi roboti bili pomagači človeštvu in bodočim ljudem, ki jih bodo imeli za bogove in angele varuhe. Na Zemlji naj bi bil takrat raj.
Rekel bom: molimo!

<!--[if !supportLineBreakNewLine]-->
<!--[endif]-->

Trolejbus, ožela sem sanje in jih obesila. Ne, niso bile črno-bele, bile so vseh možnih barv in vse je bilo tam. Vse, kar mora biti, le navdušenja nad njimi ni bilo.  Tudi perilo je lahko pisano in ne belo... recimo.  :) 

Pesem pa je kraktica in skoraj povsem prepuščena bralčevi domišljiji. Naj tako ostane.

Se pa ne bojim, da bi tebi omenjene domišljije manjkalo. 

Robot, praviš? Ha, ha. s teboj v hibernacijo ne grem... jaz sem še vedno "taprava". Morda celo edina? Očitno si bom morala izmisliti svoj način zimskega spanja. :)

Trolejbus, vso srečo tam, kjerkoli že boš!

hvala enako :)

morda samo še tole ... predvsem sem vesel, da nisem bistveno zgrešil razlage, ker besede so izmuzljive ... 
seveda ne mislim, in v tudi procesu komentiranja nisem,  da bi kaj morala spreminjati. tudi perilo je  ok.
zna biti, da sem zastavam prisodil kakšen gol preveč prednosti.

preden pa grem v hibernacijo, pa moram kot robot izraziti nestrinjanje s tem, da bosta tule obe pesmi pozabljeni že jutri.  - tudi glede na dober odziv.
 
pa še veliko ožemanja besed :)