Piše: Marija Švajcer

VESNA ŠARE, DANI BEDRAČ – SRCE, EN SAM UGRIZ (Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2018)

Vesna Šare in Dani Bedrač sta pri Kulturnem centru v Mariboru v Knjižni zbirki Frontier z letnico 2018 izdala pesniško zbirko Srce, en sam ugriz. Spremni besedi k zbirki sta napisala Peter Semolič in Matej Krajnc. Vesna Šare je avtorica dveh pesniških zbirk, pesmi objavlja v slovenskih tiskanih literarnih revijah in na spletu, na pesniških tekmovanjih in izborih so njene pesmi dobile tudi javno priznanje. Dani Bedrač je kantavtor, pesnik in skladatelj elektronske glasbe. Objavil je osem pesniških zbirk, mnogo njegovih pesmi je prevedenih v tuje jezike. Na področju glasbene produkcije je dosegel vidne uspehe.

Nad dvojnim avtorstvom bi se bilo mogoče zamisliti in predvidevati, da za pisanje pesmi v dvojici gotovo obstaja tehten razlog, skupno ustvarjanje je načrtno, premišljeno in spontano dogovorjeno. Iz posameznih pesmi je moč razbrati avtorstvo, saj zdaj govori ženska, zdaj moški, v večini pesmi pa to ni uresničljivo. Pesnikovanje je združitev dveh, pesnica in pesnik se zlijeta v enovito celoto. Zlitje in spojitev sta estetsko učinkovita, izrazno nezaustavljiva, nepredvidljivo domiselna in besedno močna.

Na prvi pogled je v tej poeziji zaslutiti nekaj šalamunovskega, saj se uveljavljajo: razvejana metaforika, izbruh pomensko raznovrstnih besed in simbolov, povezovanje skrajnosti in nečesa domnevno visokega na eni strani ter banalnega in vulgarnega na drugi. Izrazno bogati in večpomenski verzi iz ustvarjalke in ustvarjalca kar vrejo, med skrajnostmi se ne zgodi pomiritev. Treba pa je poudariti, da se ironija Šalamunove vrste poraja le tu in tam, veliko več je avtorske izvirnosti in inovativnosti, morda nekoliko razbolelih spoznanj, vendar z očitnim namernim premagovanjem in preseganjem samousmiljenja in neposrednega izražanja ogrožajočega položaja. Ostaja želja po samopozabi, groza se dogodi za hip, že v naslednjem trenutku je z nenavadnimi metaforami obvladana. Tragika in temačnost se zbližujeta s profanostjo. Verz govori o tem, da lobanjske kosti niso zarasle, skozi odprtino uhajajo pesmi in z vsakim dnem je pesnika zato manj, morda nekako tako, kot je rahlo kot vzdih napisal pesnik Marko Pavček.

Pomembno je filozofsko sporočilo te poezije. Stihi prikličejo cinično bogoiskateljstvo, zanikanje boga in istovetenje z njim, vse to pa se slej ko prej izteče v egotizem. Filozofske kategorije se prepletajo z eksistencialijami – človek je ujet v čas in prostor, večnost je iluzija, ki hromi, in kratko malo izenačena z ničem.

Poezija Vesne Šare in Danija Bedrača ima tudi nadrealistične elemente. S kopičenjem besed zmoreta zgoščevanje sveta in občutke posušenih nasmehov sodobnikov. Slutita, da nad glavo slehernega človeka joče majhna zvezda, nad vsako mlakužo brezumja kriči resnica. Pesnika prešine, da je škržat, ki ob večerih v polmrak škripa srh svoje ljubezni. Za vsako človeško željo se pravzaprav skriva prevarana žival. Le kako bi tako bitje zmoglo premagati čas? Tudi marsičesa drugega ni mogoče storiti, saj je zlo integralni del duše.

Zavezanost času se kaže v omenjanju evropskih vidikov in ljudi z drugih celin, takih, ki živijo v nezavidljivem položaju. Pesnica in pesnik občutita samoto lastnega rodu, vendar pa se to, kar vidita in slišita, ne izteče v zgražanje in angažiranost, temveč zveni čista poezija, v njenih zvokih pa iskanje odgovora na eksplicitno vprašanje, kje bedijo ranjene besede. Obstajajo nadlegovalci besed in ti imenujejo življenje očarljiva negotovost. Besede so neugnane, marsikatera izmed njih še ni izrečena. Lirski subjekt, ki je ironiziran, ima kosti iz lesa slovenske lipe. Priznava, da ga ogroža šahovnica novodobnega primitivizma.

Kar zadeva formo, je večina pesmi zapisana brez ločil in velike začetnice, zanimivo pa je, da so ohranjene kitice, in tako so verzi vendarle ujeti v ločene sklope. Kadar so ločila ohranjena, je pika tu in tam postavljena kar sredi verza. Po naslovu se stihi v pesmi nadaljujejo. Nekatere pesmi so zapisane kot nagovori, druge kot vprašanja, prevladujejo pa tiste, v katerih gre za eksistencialno stisko, ki je prikazana s povezovanjem podob iz narave in individualnega občutja. V zbirki je očitna tudi dvojnost: zdaj so pesmi glede oblike zavezane tradicionalnosti, vendar z iskanjem novega izraza in estetsko prepričljivimi posebnostmi, drugič pa so oblikovane kot pesmi v prozi. Besede so seme za pesmi, hkrati so zavite in del njune duše.

Avtor in avtorica ponujata, kot pravita, zadnjo pošiljko povoženih src. Srce je en sam ugriz, njegova jalovina in krvavitev pomenita zaustavljeno trpljenje, čeprav na zemlji za pesnico in pesnika ni nič drugega, kot dahneta, kakor nitje človeških žil, s katerimi se lahko opijata s krvjo. Opotekata se v ciljno ravnino in zgodilo se bo, da bosta obležala vsak zase, sama in stokrat zavrnjena. Kri ne bo tekla, počasi kot poslednji dih bo zdrknila v misel, s katero se dotikata v boju s samima sabo. Priznavata, da se vedno znova tepeta z lastno zasenčeno podobo in s strupom nemirnega srca. Z glavo na tleh trmasto zreta v svojo tišino.

Avtor spremne besede Peter Semolič zapiše, da smo v pesniški zbirki Srce, en sam ugriz priča dvogovoru med pesmimi. Ta je včasih razviden, drugič niansiran in tiho pozvanja skozi poezijo Vesne Šare in Danija Bedrača. Pesniška zbirka deluje celovito, dvojno avtorstvo ni odločilno. Pesnica in pesnik izgineta v jeziku in s tem omogočata rojstvo nove pesniške entitete in žive pesniške govorice. »Kolikor v njej odmevata njuna posamična pesniška idioma, toliko je tudi nova, enkratna, sveža.« Pesmi se dotaknejo tudi Mateja Krajnca. Zaželi si, da se srečanje z njimi ne bi prehitro končalo, saj se veseli pogumnih pesniških dejanj, iz kakršnih je spletena poezija Vesne Šare in Danija Bedrača.

Pesniška zbirka Srce, en sam ugriz Vesne Šare in Danija Bedrača je sporočilno bogata, globoka in pretresljiva ter v marsičem hvalevredna in dobrodošla novost v sodobni slovenski poeziji.