zame strgaš sivo nebo
odlomiš šopek svetlobe
z njim načečkaš svet
ki ga najraje nabiram na pletilke
molčim, a vem
kako žuljave so tvoje roke
od ožemanja puščav
ki vise z deževnih oblakov
v vsaki brazgotini sem mehkoba
zaradi katere
segaš med ostre robove oblakov
ko ti pletem nežnost iz ljubljene ženske
Ah, kako nježno i toplo nanizano!
lp, Valy
To je pa meni res lepo, lepo !!! Hvala! D
Hvala, Darika <3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!