Na jemanju si porežeš roke.
V nekem svetu
otroci plešejo s svilo.
Ti pa,
gluha cigančica,
gledaš v dlaneh
privide spotaknjenih senc,
preozke prostore upanja.
Za toliko, ravno toliko,
da zaslišiš,
kako pojejo ptice,
za toliko, ravno toliko,
da zaslišiš,
kako ti po žilah teče kri,
izkopana iz nedrij zemlje,
za toliko, ravno toliko,
kot je dolg en sam vdih,
se na polomljeni klopci
obrnjena s hrbtom
od izgubljenih nasmehov
vsako noč pokriješ
z nežno barvo neba.
Sanjaš.
V nekem svetu
otroci plešejo s svilo.
Je oglušela, ker nikoli ni slišala lepih besed ali se samo zdi takšna v svojem majhnem svetu, velikem ravno toliko, da ... čestitke (si jo že uglasbila?),
lp, Ana
Ana,
hvala za podčrtanko.
Ne, nisem je še uglasbila. A zdaj, ko si me spomnila na to možnost, me mika...
Lep pozdrav, Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!