MIZA
s polnim naročjem svetlobe
se sprehajamo med praznimi prostori
odpiramo zatohla srca s počasnim potegom žil
da kri zadiši po domači jedi
sedemo za mizo časa
pogrnjeno s prgiščem minljivosti
na sredi stoji sveča
čakajoča na prižig noči v odročnih dnevih
kamor zahaja pretečenost juter
na mizi deska za rezanje besed
nanjo položiš zvezo dveh
zarežeš
in že imaš eno celo samo osamljenost
ki jo vleče v spone spontanih glasov nazaj
pod mizo stisnjena dlan
prsti preštevajo odsotna števila
kot drobtine misli se rahljajo v spominu
v dalj prehajajo čez brezdan
odmik prisotnosti v bližini
noga butne nogo
refleks postori del dejanja
pomen zaupa udarcu bolečino
sled je le pot iz onostranstva stran
kot razvlečena križanka prihodnosti
na štirih straneh neba
in mi
kot miza s svojimi vogali
zaokrožujemo ostre kote med nami
z ihto srkamo črko za črko
ki nam tečejo po grlu
mastne od življenja
Stihovi su me ostavili bez daha... Hvala na ovom sjaju reči.
lp, Valy
Hvala Valy, me veseli.
Lep pozdrav
Dare
Razmišljam. Ne znam te brati brez vtisa.
Hvala za najlepšo pohvalo, ki sem jo kdajkoli prejel.
Pozdravček, tudi mene se je dotaknila, še posebej njen konec, bi pa tale verz spremenila ali pa črtala:
nehoten a v slabem željen (nerodno povedano, morda tudi nič novega ne prinese pesmi)
Kaj meniš?
Lp, Ana
Pozdravljena. Menim, da je res odveč. Odstranjen. Hvala.
Lep pozdrav
Dare
Pesem, v kateri je miza vse: štiri strani neba, razrezano izrekanje, odsotnost bližine ... in v katero se spremeni/mo. Razmišljujoča bivanjska pesem, posuta s pomensko zvočnimi besednimi igrami, ki nas potisne v premišljevanje, čestitke,
Ana
Ana, hvala za mini recenzijo in podčrtanko!
Lep pozdrav
Dare
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
- 04. 01. 2018 ob 23:30
- Prebrano 599 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 205
- Število ocen: 5