Med življenjem Cervantesa in Prešerna je minilo več stoletij, Župančič je živel tako rekoč včeraj, valjo živi danes, vsi (in še marsikdo) pa so napisali po kakšno gloso. Ta torej ni muha enodnevnica, ki jo postmodernizem za vse večne čase odstrani z enim samim zamahom leve roke, ampak je že stoletja poznana pesniška oblika, ki se bo - če bo šlo tako naprej - verjetno pojavljala tudi v 22. ali 26. stoletju. Jo je pa težko napisati, rabiš kar nekaj pesniškega znanja. Ideja je, da bi se ga (na)učili v tej delavnici. Bomo videli, koliko zdrave pesniške volje premore naš portal. Vabim vas, da si pomagamo in napišemo še nekaj novih pesmi v tej obliki, kajti v slogi je moč, v glosi pa poezija.
Poslano:
18. 01. 2018 ob 19:30
Spremenjeno:
25. 01. 2018 ob 16:10
Marija, hvaležna sem ti za ponujeno pomoč, ampak sama si že spoznala, da je popravljati skoraj težje kot spletati novo. Upoštevala sem tvoj predlog o zamenjavi besed v "naj ne širi moč zlata in ne dela več skomin". Hvala.
Matjaž, poglobila sem se v mesta, ki si jih nakazal kot možna in potrebna izostritve. Sam veš, da skoraj vsak poseg potegne za seboj še kaj, zato sem preoblikovala kar nekaj delov pesmi in spet objavljam celoto, ki pa je odprta za ponovno izmenjavo mnenj.
Senca
S senco vedno je problem.
Ko nebo je brez svetlin,
slepo sredi vseh temin
v strahu najde svoj objem.
Tam, kjer svetla luč gori,
sij blešči se v vseh očeh,
sveti z žarom, ne mori.
Vir svetlobe je v nočeh,
s senco se še ne bori.
Preden igre se zavem,
sončna lisa najde pot
tja, kjer tiho ji povem
naj obsije temen kot.
S senco vedno je problem.
Sonce niza roj bleščic
v zlati barvi, ki slepi
in zavem se spet resnic,
da nobena več ne spi,
ko mi šine preko lic.
K sreči obudim moč lin
na del sence, ki vzdrži
v strahu, da ji prek dolin
sij svetlobe ne zbeži,
ko nebo je brez svetlin.
Pozno vrača se s sledmi.
Kot da česa se boji
se srečuje tam z ljudmi
in usodo jim kroji
v bolečini, ki ščemi.
V solzi najde opomin
naj ne sipa več zlata,
naj ne dela več skomin
po katerih svet hlasta
slepo sredi vseh temin.
Čaka na signal neba
kot bi ji bilo odveč
sneti sliko za oba,
vreči mrke delce preč,
se izprazniti do dna.
V tihost se preplašen, nem,
skrajno medel soj poda,
še strašnejši kot pred tem
vmes se krajša, mrk doda,
v strahu najde svoj objem.
Lp, koni
Še jaz se vam pridružujem:
Glosa o pomanjkanju navdiha
Ta patetična skovanka
prostor v meni lačna išče,
ker poanta je pretanka,
roma na odlagališče.
Danes rime iščem v megli,
Mar se skrivajo v bleščavi?
Niso se mi v pesem vpregli
še akordi svojeglavi,
da bi z ritmom mi postregli!
Melodija je zaspanka,
noče vame se zbuditi,
tiho škriplje brez prestanka,
v črno luknjo hoče uiti
ta patetična skovanka.
Pa je včasih čisto mila
pesem, ki mi verze nudi,
kot bi v njej se misel umila,
kot da zame res se trudi
in postane močna sila ...
Danes pa je drsališče,
ker motiv mi v nič uhaja,
nekam v skrivljeno križišče;
tam v neznano se podaja,
prostor v meni lačna išče.
Jaz pa je ne morem vzeti
v svoje hladne, mračne sobe,
kjer živijo, v kite speti,
razni verzi 'z druge dobe -
taki, skriti, neizpeti.
Tam je močna, groba zanka,
v njej se bi le ohladila.
Zanjo mora sem, uganka,
pa me prazno je pustila,
ker poanta je pretanka.
Vem, od mene daleč mora,
da se reši večne teme.
Jaz pa, če bom brez odmora
še sejala medlo seme,
si zaslužim dva ukora:
Prvega, ker na smetišče
pol navdiha sem spustila,
drugega, ker zavetišče
tej sem rimi ponudila:
Roma na odlagališče.
:)
Poslano:
19. 01. 2018 ob 08:21
Spremenjeno:
19. 01. 2018 ob 09:36
@ Koni,
Je pa tudi res, da verz "... gristi sebe brez zoba. ..." ni čisto po mojem okusu, vendar tega občutka ne znam razumsko utemeljiti (mogoče me zmoti prenos naglasitve na zadnji zlog) in ga lahko mirno pustiš v pesmi.
@Lidija,
lepo, da si se pridružila!
Matjaž, hvala za tvoj trud in nasvete, predvsem pa za možnost spopadanja z napornim, a hvaležnim oblikovanjem glose v delavnici. Sprejemam jo kot dobro vajo v približevanju zahtevam te gibljive pesniške oblike in vesela sem, da mi jo je z igro svetlobe in senc v glosi Sence uspelo speljati do konca.
... verz "naj ne širi moč zlata" nadomestim z "naj ne sipa več zlata";
... verz "gristi sebe brez zoba" bi pa z veseljem nadomestila, če bi le našla besedo, ki se rima na "neba".
Lp, koni
koni, morda lahko jaz pomagam:
Kaj, ko bi tehle pet vrstic bolj konkretno spremenila in bi se s tem izognola še preveliki kontekstualni podobnosti besednih zvez _ bi ji bilo odveč - in -bi ji bilo preveč
Čaka na signal neba
kot bi ji bilo odveč
sneti sliko za oba
in bi ji bilo preveč
gristi sebe brez zoba.
Čaka na signal neba,
kot bi ji bilo odveč
sneti sliko za oba,
vreči mrke delce preč,
se izprazniti do dna
....
Mene zmoti tisti tandem na koncu: "svoj tandem". Če uporabljaš to kot sopomenko za dvojnik, ne bo ok, ker v tandemu je osebek že vsebovan ... ( morda je pa samo moje dojenmanje tega, kar si napisala, napačno ...) Vsekakor bi bilo treba popreprostiti, mislim.
Vsem nam je vzor @Matjaž! Vse njegove glose in rime v njih so neprisiljene, se ne ponavljajo, vse besede na mestu, stavki preprosti, nezaviti, tema vsake glose dodelana in izpeljana kot po načrtu
Vesela sem te delavnice.
:)
Lp, lidija
Lidija, prav pogrešala sem tvoje sodelovanje in lepo si rešila mojo dilemo. Tudi za "tandem" se mi je utrnilo nadomestilo z "objem".
Lep dan ti želim,
koni
Poslano:
19. 01. 2018 ob 12:29
Spremenjeno:
19. 01. 2018 ob 14:05
Pozdravljeni vsi!
Veseli me, da nas je že nekaj v tej delavnici (*_*)
Glosa za Bredo
Bog, kakšna danes je manira,
kjer vse se guli in odira:
še sredi mize prazno skledo.
Kaj ni nikomur mar za Bredo?
Nazaj prišla je tista vera,
da tvoja je prav vsaka bera,
čeprav jo vzameš nelegalno,
ukradeš, prisvojiš banalno,
saj ni predpisana ti mera.
Vsak zase krade in nabira,
na koncu, pa še nima mira,
se malha zdi mu vedno prazna
in ta: misel je porazna!
Bog, kakšna danes je manira!
Bitcoin je scena! Taka slika,
da marsikoga močno mika,
rudariš, koplješ, se nasmihaš,
sam sebi na svoj ego pihaš.
In k vragu tvoja gre omika.
Še družba stara te prezira,
pr'jateljstvo počas umira.
Šel bi tudi za grobarja,
da le prišel bi do oltarja,
kjer vse se guli in odira.
Stoji ob gmajni hiša stara,
notr' nič: sama bedna šara,
le tol'k, da streha je nad glavo
in ognjišče imajo pravo.
Za dom se trudi mama Mara.
Neguje še bolehno Bredo
malo, prestrašeno in bledo.
Skrbi za Tinčka, Vala, Luco,
za kuža Murija in muco:
še sredi mize prazno skledo.
Finančne štor'je kar brstijo,
pohlepne sline se cedijo,
razni fantomski strokovnjaki
in vsi priskledniški bedaki,
kot žabe v mlaki se mrestijo.
Nihče ne zmeni se za bedo,
ne za prezeblo malo Bredo,
niti za Tinčka, Vala, Luco,
še manj za Murija in muco.
Kaj ni nikomur mar za Bredo?
Matjaž, upam, da te ne obremenjujem preveč. Še tole gloso ti pošiljam v vpogled, potem ti bom pa dala malo miru :))
Lepe pozdrave ti pošiljam v kisel, mrzel dan!
Marija
Poglej jo, Marijo, kako stresa glose iz rokava! :-)
Ampak je prehitro zadovoljna ... Itak bi bila lahko, ampak vedno se da narediti še bolje in biti še bolj zadovoljen
Za vajo ti pustim pri verzih, ki še niso optimalni, prazen prostor. Če se ti ljubi še malo poigrati s to prisrčno pesmijo.
Lp M.
Glosa za Bredo
Bog, kakšna danes je manira,
.................................................
NAsredi mize prazno skledo.
Kaj ni nikomur mar za Bredo?
Nazaj prišla je tista vera,
da tvoja je prav vsaka bera,
čeprav jo vzameš nelegalno,
ukradeš, prisvojiš banalno,
saj ni predpisana ti mera.
Vsak zase ROPA in nabira,
.................................................
se malha zdi mu vedno prazna
.......................misel je porazna!
Bog, kakšna danes je manira!
Bitcoin je scena! Taka slika,
da marsikoga močno mika,
rudariš, koplješ, se nasmihaš,
sam sebi na svoj ego pihaš.
In k vragu tvoja gre omika.
Še družba stara te prezira,
prijateljstvo ................. umira.
..................................................
...................................................
......................................................
Stoji ob gmajni hiša stara,
A V NJEJ NI nič, LE STARA šara,
..................... streha je nad glavo
in V KUHINJI ognjišče PRAVO
Za dom se trudi mama Mara.
Neguje MALO, BOLNO Bredo
S TEŽAVO PREMAGUJE BEDO
..................................................
.......................................................
NAsredi mize prazno skledo.
Finančne štorije brstijo,
pohlepne sline se cedijo,
fantomski kvazi strokovnjaki
in vsi priskledniški bedaki,
kot žabe v mlaki se mrestijo.
NIHČE OD NJIH SE ŠE Z BESEDO
NE ZMENI ZA DEKLETCE BLEDO
IN NE za Tinčka, Vala, Luco,
še manj za Murija in muco.
Kaj ni nikomur mar za Bredo?
NA, PA IMAŠ REBUS ...
Poslano:
22. 01. 2018 ob 09:53
Spremenjeno:
22. 01. 2018 ob 09:56
Poskus ti je uspel. Bravo, Pisana_beseda!
Tvoja glosa je oblikovno neoporečna (jaz bi mogoče samo obrnil vrstni red besed v tretjem verzu prve kitice, zaradi poudarkov).
Po vsebini je razmišljujoča in pušča sled ene pomembnejših težav, s katerimi se danes sooča naša civilizacija, hkrati pa je ostro kritična in jo je reba vzeti hudo resno.
Hvala za dragoceni prispevek in lep pozdrav,
Matjaž
Poslano:
24. 01. 2018 ob 08:49
Spremenjeno:
24. 01. 2018 ob 13:05
Matjaž,
najlažje je dodati enostavno en pridevnik pred mladi;
po aleji brhki mladi...
lahko po aleji stari, mladi...
Kar se pa moje glose tiče, gre za eno tistih stvari, ki jo ne opaziš dokler ti je kdo ne pokaže... :) Koni; raje bom pusti sveta, čeprav je daleč od perfektnega, zato ker pomensko lepše paše noter,
Pa še ena moja, da malo spodbudim ostale. :)
Lepo je (gozdovi so prav čudoviti) iti
na zrak, kjer v meandrih se z griči prereka reka,
a mnogo je lepša narava človeka, veka;
je vsako življenje brezvoljno ljubiti, biti.
Zasanjane vrbe so v drugih svetovih
in vrabci na njih so zaljubljeni v vrane,
pod njimi pa spijo nikdar negovane
rumene marjetice s čmrlji v cvetovih.
Potihem pod vrbami potok razliva
deževje, ki včeraj je pralo vrhove.
Postrv, v veselju čez majhne valove
skaklja, kot da v vodi je punčka igriva
in njeni plavuti sta punčkini kiti.
Lepo je. Gozdovi so prav čudoviti.
Globoko pod vrbami temne dvorane
v prekrasni tišini zasanjano ždijo
v njih s stolpov apnenca k tlom kaplje polzijo
in polnijo bajne podzemne fontane.
Nekje močerili se z raki lovijo
nad njimi morda netopirji v letenju
poznajo v podrobnosti vso galerijo,
ki skoraj hipnotično spi v žuborenju.
Med nišami jam voda tiho se steka
na zrak, kjer v meandrih se z griči prereka.
Neskončno je lepa v odtenkih narava,
oblaki so ptice, ki včasih ihtijo,
a le če pobožaš jim dno z domišljijo,
ki gleda na stvarnost mladostna, igrava.
Prelep je Pariz, ki nad Louvrom umira
in v njem Parižanke, čeprav imam raje
blondinke ter manj fine dame in kaj je
lahko globlje kot nakracljan list papirja?
Vse to je lepo in se ne oporeka,
a mnogo je lepša narava človeka.
Ubijati čas, ki med prsti nam teče
za muhe prijateljev, ki ne poznajo
razuma. Oproščati grenko izdajo,
četudi nasprotnik klečeč nič ne reče.
Objeti nekoga, ki v vetru se joče,
pokazati sonce, čeprav se ne vidi
in če se na nebu to sonce spet spridi
pokazati novega, ko je mogoče.
A daleč najlepša lastnost naše biti,
je vsako življenje brezvoljno ljubiti.
Poslano:
24. 01. 2018 ob 10:14
Spremenjeno:
19. 03. 2018 ob 20:14
Pozdravljeni vsi!
@ Matjaž, hvala ti za spodbudo in predloge. Ne vem, ali sem rešila kaj tvojega rebusa, ker za rebuse sem že od malega antitalent, ha ha, če bi pa narisal sudoku, potem bi bila pa mala malica, ha ha.
Povem pa, da uživam v tej delavnici, ker si odličen mentor. zelo uvideven in potrpežljiv.
No, kakor koli, tole sem sedaj po nekaj spremembah uspela nekako uskladiti ( vsaj zdi se mi).
Lep pozdrav
Marija
Glosa za Bredo
Bog, kakšna danes je manira,
da prav nihče se ne ozira,
na strah hromeč in prazno skledo!
Kaj ni nikomur mar za Bredo?
Nazaj prišla je tista vera,
da tvoja je prav vsaka bera,
čeprav jo vzameš nelegalno,
ukradeš, prisvojiš banalno;
saj ni predpisana ti mera.
Vsak zase ropa in nabira,
se na nikogar ne ozira,
se malha zdi ti vedno prazna;
in misel ta, je prav porazna!
Bog, kakšna danes je manira!
Bitcoin je scena! Taka slika,
da marsikoga močno mika,
rudariš, koplješ, se nasmihaš,
sam sebi na svoj ego pihaš.
In k vragu tvoja gre omika.
Ni mar ti, da te vsak prezira,
in da prijateljstvo umira,
dovoliš si peklenske sanje,
prešine v hipu te spoznanje;
da prav nihče se ne ozira.
Stoji ob gmajni hiša stara,
a v njej ni nič, le bedna šara,
sesuta streha je nad glavo;
a v kuhinji ognjišče pravo!
Za dom se trudi mama Mara.
neguje malo, bolno Bredo,
s težavo premaguje bedo,
si včasih lepe misli riše,
da v srcu stisko si izbriše;
na strah hromeč in prazno skledo.
Finančne štorije brstijo,
pohlepne sline se cedijo,
fantomski kvazi strokovnjaki
in vsi priskledniški bedaki,
kot žabe v mlaki se mrestijo.
Nihče od njih se še z besedo,
ne zmeni za dekletce bledo
in ne za Tinčka, Vala, Luco,
še manj za Murija in muco.
Kaj ni nikomur mar za Bredo?
Poslano:
25. 01. 2018 ob 10:10
Spremenjeno:
25. 01. 2018 ob 10:32
@ Peter
Dobra glosa, s pretanjenimi opisi narave, mesta in človeka, nekateri verzi so naravnost čudoviti, npr. verz: oblaki so ptice, ki včasih ihtijo in še drugi. Zelo vesel sem bil spremembe v zadnjem verzu (... je vsako življenje brezvoljno ljubiti.), prej je bilo ... to nično življenje ... ... Če bi še brezvoljno nadomestil s kako bolj optimistično besedo, bi se pesem na koncu kar zableščala. (Nerad se spuščam v vsebino glose, saj je v tej delavnici poudarek predvsem na izdelavi njene oblike, a vendar glede tega nisem mogel biti tiho.)
Glos ni samo težko pisati, ampak tudi brati. Če človek ne zna razbrati njene strukture, sploh ne ve, kaj bere. Sploh ne ve, čez koliko jezov se je morala preliti reka, da se je lahko izlila v morje. Na koncu pa vse to izgleda tako preprosto ...
Izbral si zanimivo strukturo:
abbacddcee
abbacddcee
abbacddeff
abbacddcee
in tridobni ritem, kar je pesem tudi vsebinsko razširilo,v motu pa si dodal (to očitno rad počneš) še dvodobni odmev zadnjemu zlogu vsakega verza. To je zame pri glosah novo in odlično funkcionira v prvem verzu, medtem ko v tretjem nekako ne zaživi. Sploh se mi zdi, da bi bilo dobro - če bi hotel doseči popolnost - moto še malo preveriti.
Zelo zelo v redu pesniš, hvala za prispevek. Lp M.
Poslano:
26. 01. 2018 ob 00:35
Spremenjeno:
26. 01. 2018 ob 00:38
matjažh, o glosah si napisal v uvodu, te navajam: 'Ta torej ni muha enodnevnica, ki jo postmodernizem za vse večne čase odstrani z enim samim zamahom leve roke ...
lahko navedeš kak vir, ko se je postmodernizem, ali vsaj kakšen postmodernist, izrecno spravil (napadel) (nad) to pesniško obliko ... ?
bolj na splošno bi me sicer zanimalo tudi to, če so bile na udaru postmodernizma še druge, kakor prešernovske ipd. forme
firbec
@firbec,
ne, izrecnega napadanja, spravljanja nad (kot temu praviš ti) oblikovano poezijo ne morem citirati, bi me stalo preveč manj zanimivega brskanja po literaturi - mislil sem bolj na vsesplošni trend pisanja, objavljanja in promoviranja določenih zvrsti poezije v naši dobi. Za glose lahko vidiš tudi sam, npr. prav v tej delavnici, kako malo pesnikov jih danes piše in bere, koliko pa se jih sicer na tem portalu ukvarja s prostim verzom. In na odprti literarni sceni je podobno.
Ali tvoj komentar naznanja, da boš tudi ti napisal kakšno gloso?
Lp M.
Matjaž,
tokrat sem se skorajžila in še eno pesem v obliki glose, za katero si me navdušil, objavila mimo delavnice. Vesela bom tvojega komentarja.
Z lepimi pozdravi, koni
Poslano:
26. 01. 2018 ob 11:53
Spremenjeno:
26. 01. 2018 ob 11:54
se pravi, da zaenkrat le z 100% gotovostjo predpostavljaš, da so se t.i. postmodernisti spravljali/ napadali 'glose' in podobne kakor strarodobne forme, vir bi pa bilo težko izbrskati ...?
trend gre res v smeri prostega, da ne rečem, proznega verza - če se smešno oksimoronsko izrazim, , ampak če je nekaj tako 'prosto' napisano, to še ne pomeni, da gre za kakor postmoderno stvaritev. prosti verz ni enako postmodernizmu, kakor tudi ni glosa ali kaj podobnega, zagotovilo, da sama pesem v teh oblikah ne bo brezvsebinsko žlobudranje.
ne, ne naznanja, da bom napisal gloso. ne naznanja tudi, da je ne bom.
imam pa eno vprašanje, posebej zate, mh. - ali je postmodernističnost možno prisoditi eni samcati metafori?
Matjaž,
tradicionalna pesemska oblika in postmodernizem se ne izključujeta: izvrstni Jesihovi zbirki Soneti in Soneti drugi veljata za reprezentativen primer postmodernizma pri nas.
Lp, Ž.
Lepo pozdravljen in vabljen k sodelovanju pri ustvarjanju glos,
Komentiranje je zaprto!