Forum

GLOSE

Med življenjem Cervantesa in Prešerna je minilo več stoletij, Župančič je živel tako rekoč včeraj, valjo živi danes, vsi (in še marsikdo) pa so napisali po kakšno gloso. Ta torej ni muha enodnevnica, ki jo postmodernizem za vse večne čase odstrani z enim samim zamahom leve roke, ampak je že stoletja poznana pesniška oblika, ki se bo - če bo šlo tako naprej - verjetno pojavljala tudi v 22. ali 26. stoletju. Jo je pa težko napisati, rabiš kar nekaj pesniškega znanja. Ideja je, da bi se ga (na)učili v tej delavnici.  Bomo videli, koliko zdrave pesniške volje premore naš portal. Vabim vas, da si pomagamo in napišemo še nekaj novih pesmi v tej obliki, kajti v slogi je moč, v glosi pa poezija.

KAJ JE TO - GLOSA?

 
 1 2 3 > 

maatjazh

Poslano:
27. 12. 2017 ob 10:34
Spremenjeno:
27. 12. 2017 ob 10:52

MINEVANJE

Čas mineva vse hitreje,
neusmiljena narava
se s človekom poigrava,
sonce pa se tiho smeje.


Ko se Zemlja odvrteva
in nikoli ne ustavi,
zagoriš na koncu dneva
in me zaslepiš v bleščavi,
ki ti iz oči odseva.
Iz utripov zvezdne preje
nežno tkeš žareče niti,
ki jih modri ogenj greje.
In ko skušam se umiriti,
čas mineva vse hitreje.

Vabi naju skrivna sila,
ki nad tabo in nad mano
kliče kakor pesem mila,
da bi z njo odšla v neznano,
se v resnico utopila
kakor kamen, ki ga Sava
v beli pesek je zdrobila,
mirno, kot oblak odplava,
kamor ga je napotila
neusmiljena narava.

Veš, življenje je le šala,
smrt pa so zbujene sanje.
V njih sva se nekoč iskala
in sva že tonila vanje,
ko sva skupaj potovala
v sfere, ki jih ne poznava,
tja, od koder skrivna volja,
močna, mrzla in vihrava,
kot s cvetlico sredi polja
se s človekom poigrava.

Kot snežinki na poljani
v snegu sva se izgubila,
črki v knjigi neprebrani,
se v bleščavi raztopila
kot poljub na vroči dlani.
Zdaj srebrno ivje z veje
sije najine spomine,
čas čarobna jutra šteje
in mineva, a ne mine,
sonce pa se tiho smeje.

Zastavica

koni

Poslano:
27. 12. 2017 ob 21:20
Spremenjeno:
28. 12. 2017 ob 09:40

Maatjazh, tvoj izziv me je navdušil tudi tokrat. Kar nekaj pesniškega znanja mi še manjka, z veliko mero pesniške volje pa sem se s preoblikovanjem nekaterih že objavljenih kvartin poskušala približati pesmi v obliki glose.

Vesela bom tvojega mnenja, popravkov in nadaljnjega sodelovanja. 

Z lepimi pozdravi,

koni


PESEM

Z rimo čakaj me v zasedi,

v plesnem ritmu vseh zamisli.

Z molkom greješ moje misli,

zvesta rimi in besedi.


Menjam molk za moč besede

v teku polnjenja praznine,

menjam zlo, ki se sesede

v mnogovrstnosti tišine.

Menjam čas, ki je razdalja

med dogodkoma bližine,

menjam vse, kar me razgalja

in razdaja se s pogledi.

Vleci rdečo nit vizije,

z rimo čakaj me v zasedi.


Širi vero v moč življenja,

sklepaj svojo pot z naravo

in oklepaj se mišljenja,

da izpoved kuješ  s pravo,

jasno, pozitivno noto,

vseprisotno skozi zgodbo

zaigrano bralcu z doto,

ki so tuji mu nesmisli.

Spremljevalka mi ostani

v plesnem ritmu vseh zamisli.


Daj, počuti se svobodno

v ritmičnem besednem redu,

vpletaj  formo novodobno,

saj ostajaš v tem pogledu

zvesta odru poezije

v ustaljeni formi, rimi,

ki se znova v pesem zlije.

Staro pot ob tem odmisli,

saj, ko znajdeš se ob meni,

z molkom greješ moje misli.


Pridi tiho in ostani

dokler je nebo še modro.

Pridi zgodaj, me predrami,

ne posipaj misli s sodro.

Menjam smisel za nesmisel,

ki ne more dozoreti,

menjam šalo za zamisel

zamolčano med sosedi.

Pridi pesem in ostani

zvesta mislim in besedi.


 


 


 


Zastavica

maatjazh

Poslano:
28. 12. 2017 ob 09:56

Koni, lepo se pogovarjaš s svojo pesmijo in jo osmišljaš, ko nam pripoveduješ, kaj sploh je poezija.

Pri tem se dosledno držiš ritma in rime. Deset verzov v kitici si glede rimanja razdelila na tri dele (4+3+3), pri čemer si seveda dosledno upoštevala sorodnost prve kitice z zadnjo in druge s tretjo.

Struktura rimanja v tvoji kitici je (razen v prvi, ki je še nekoliko zahtevnejša)

abab cdc efe. Kot si najbrž opazila, sem si jaz izbral drugačno strukturo (5+5), torej - ababa cdcdc. Ker je glosa gibljiva oblika, sta seveda oba pristopa pravilna, razlikujeta se le glede zahtevnosti pisanja.

Skratka, koni, ti si živ talent in se odločno bližaš mojstrstvu besede.

Daj, napiši še kakšno gloso. Bilo bi lepo, če bi se jih v tej rubriki nabralo čim več. Tudi jaz bom prispeval vsaj še eno.

Lep pozdrav,

M.

Zastavica

triglav

Poslano:
28. 12. 2017 ob 10:01
Spremenjeno:
28. 12. 2017 ob 10:03

Koni, vem, da ni mišljeno, da se oglašamo tisti, ki ti ne moremo v temi z gloso dajati predlogov.

Vendar mi je v veliko veselje, da lahko povem, da je tudi mene Maatjazh-eva glosa navdušila.

Potem pa je izginila, verjetno z razlogom. 

Maatjazh, bi jo zopet objavil?


Obema želim uspešno sodelovanje in že vnaprej se veselim nasvetov, 

za katere vem, da bodo strokovni, 

tako, da se bomo lahko vsi kaj naučili.


lp


ps.:Koni, tvoja glosa mi je zelo všeč!

Zastavica

maatjazh

Poslano:
28. 12. 2017 ob 10:23

Triglav,

mišljeno je, da se tu oglasimo vsi tisti, ki nas zanima oblikovana poezija in se po možnosti preizkusimo v oblikovanju glose, kar je sicer naporno, a zelo prijetno in hvaležno opravilo.

Jaz sem svojo prvo iz te serije samo popravil in jo prestavil v to rubriko. Najdeš jo lahko zgoraj, na začetku.

Kar preizkusi se. Prizmat si premagal(a), boš pa še gloso. Lp M.

Zastavica

koni

Poslano:
29. 12. 2017 ob 09:56
Spremenjeno:
13. 01. 2018 ob 10:29

Maatjazh, tvoje mnenje me je opogumilo. Oblikovana poezija mi je blizu, rada se učim in srčno upam, da bo gloso v to rubriko prispeval še kdo.

Z lepimi pozdravi ti želim tudi SREČNO v mladem letu,

koni


Glosa

Vidim senco gospodarja.

S strahom dvignjen prst pokaže

mimo zatemnjene straže,

ker on srečo zanemarja.


Ko se mir z nemirom meri

in te slaba volja tare,

v mraku iščeš steze stare,

ki znašle so se v zameri

jih prehodiš v trdni veri,

da so minili le večeri,

kjer domuje rdeča zarja.

Mislim, da mi luč podarja

mir, me z njim pobota

in ko najdem nova pota,

vidim senco gospodarja.


Zdi se mi, da sodi v kino,

med trakove, ki na vatle

vleče človek jih iz škatle

in prodaja nam divjino,

sili v medlo nas sivino.

Še naprej nam vedno laže,

da nemir je take baže,

ki pomirjenost obeta.

Sredi drznega poleta

s strahom dvignjen prst pokaže.


To je še iz tistih časov,

ko iskali smo v poletnih

dneh toploto, moč stoletnih

žitnih zrn zrelih klasov,

glasbo violin in basov,

inštrumentov iz garaže

z zvokom, ki nikdar ne laže,

saj se širi kakor barje

in popelje v nove zarje

mimo zatemnjene straže.


S tem grozi, se drzno vzpenja,

da premagal bi bogove,

jim podrl vse mostove

nad življenji brez trpljenja,

koder on miri šuštenja

rahlih sapic, ko podarja

dolge sence brez vratarja

v sfere mrzle in vihrave

tja, kjer so doma težave,

ker on srečo zanemarja.

 


 


Zastavica

maatjazh

Poslano:
29. 12. 2017 ob 11:37
Spremenjeno:
29. 12. 2017 ob 11:43

Draga koni,

zelo poetično in nazorno nam prikazuješ pojem gospodarja z vso njegovo nesrečo in nam nakazuješ pot iz sveta senc, v katerega nas skuša poriniti. Spretno narišeš nasprotni, subtilni pol; gospodar, ki poti vanj ne pozna, je prikrajšan za lepoto bivanja in v tem je njegova nesreča. Odnos med obema je kljub vsemu krivičen in neuravnovešen, a bogastvo lepote bivanja v svojem bistvu ostaja neokrnjeno. Tako tvojo gloso doživljam jaz.

Zanimivo je ustvarjanje glose! Avtorja zakonitosti njene oblike same privedejo do tega, da vsebino poglobi in razsvetli dosti bolj, kot bi jo v navadni pesmi, saj je treba besedilo izbrusiti, zapisati še dodatne misli, ki jih sicer najbrž ne bi. Meni se včasih pri pisanju glose zgodi, da se na koncu kar začudim, saj mi pove še nekaj, česar prej pravzaprav sploh še nisem vedel.

Hvala ti za sodelovanje in dobre želje ob prehodu v novo leto. Tudi jaz tebi želim vse najlepše!

S pozdravi, Maatjazh

Zastavica

maatjazh

Poslano:
30. 12. 2017 ob 09:50

Pred nekaj dnevi je bil praznik samostojnosti in enotnosti Slovenije. Napisal sem tole gloso, in ko sem jo prebral, sem bil zelo začuden nad sabo:

KAJ BI?

Čas minil bi brez spomina,
brez kulture, brez posesti
in brez narodne zavesti,
dom požrla bi tujina.


Kaj bi zima brez poletja
in brez žalosti veselje?
Kaj bi travniki brez cvetja,
brez obetov dobre želje
in ljubezen brez spočetja?
Nič. Nastala bi praznina.
Niti ptice ne bi pele.
Ugasnila bi sinjina.
Zvezde ne bi več žarele.
Čas minil bi brez spomina.

Kaj bi kmet brez domačije,
kaj Slovenci brez zastave?
Mar bi sklepali kupčije,
koruptivne in krvave,
velemojstri goljufije?
Ne. Imeli bi na vesti
ovčjo čredo brez vodnika,
mi, izgnanci, pa med mesti
blodili bi brez jezika,
brez kulture, brez posesti.

Kaj bi vojska brez vojaka
in dežela brez junakov,
če sovražnik prikoraka,
a v prestolnici bedakov
tisoč s slavjem ga pričaka?
 Nič. Imeli bi na vesti,
da  bi naše lepe ženske
blodile po tuji cesti
brez umetnosti slovenske
in brez narodne zavesti.

Kaj bi narod brez države,
pesniki brez poezije,
kaj Slovenija brez Save,
muzika brez harmonije,
mati Zemlja brez narave?
Nič. Nastala bi praznina.
Sava bi se izsušila.
Glasbo vzela bi tišina.
Pesem bi se izgubila.
Dom požrla bi tujina.

Zastavica

koni

Poslano:
30. 12. 2017 ob 15:29

... saj si bil lahko ... upravičeno začuden nad samim seboj, ko ti je uspelo napisati tako lepo gloso, Matjaž. Č e s t i t k e !!!

Zahvaljujem se ti tudi za poglobljeno mnenje k moji drugi glosi. Ker se za naslov še nisem odločila, bi bila sugestija bralcev, tudi tvoja, dobrodošla.

Z lepimi pozdravi,

koni

Zastavica

maatjazh

Poslano:
31. 12. 2017 ob 17:45
Spremenjeno:
01. 01. 2018 ob 14:39

Polnoč zadnjega dne v letu je medtrenutek, ko starega leta ni več, novo pa se še ni začelo. Zato ima silvestrski poljub posebno - simbolno in magično - moč.

PREHAJANJA

Pred začetkom se konča
in po koncu se začne.
Vmes ni tal in ni neba,
vse je nič in nič je vse.


Dolgo, preden se rodim,
bivam kot nevidni sij.
Temni soj hrumi nad njim
v barvi čistih harmonij,
v vonju blagoglasnih rim.
Moj spomin ga ne zazna,
spi v temí človeških zmot,
v mejah novega sveta,
kjer v pozabi stara pot
pred začetkom se konča.

Bil sem seme in kalim,
kot bi rasel v praspomin;
iz pepela sivi dim
me dviguje iz globin,
da v nebo se razkadim.
In ne vidi me nihče,
ko dospem čez rob neba,
tja, kjer knjiga se zapre,
preden igra se konča
in po koncu se začne.

Zdaj sem tam, kjer me še ni,
in sem tu, kjer me ni več,
ko usoda se umiri,
preden zavihti svoj meč.
Čas miruje in molči,
kot da večnost bi prišla,
kamor je odšlo telo,
v prazno, med prostora dva,
dva trenutka med potjo.
Vmes ni tal in ni neba.

Le belina še temni,
v tihost se gubí odzven,
ni več dneva, ni noči,
v novi hip kot prerojen
mirno stopim brez sledi.
V tistem hipu sem nihče
in sprevidim brez oči,
da vesolje se razpre.
Ko črnina zažari,
vse je nič in nič je vse.




Zastavica

koni

Poslano:
03. 01. 2018 ob 14:25
Spremenjeno:
13. 01. 2018 ob 10:15

Senca

 

S senco vedno je problem.

Ko nebo je brez svetlin,

kot prikazen s temnih lin

v strahu najde svoj tandem.

 

Tam, kjer  nekaj že stoji,

ni več mesta za stvari,

ki prav vsak se jih boji.

Še obraz ob njih žari,

prazen strah pa moč kroji.

Preden igre se zavem,

sončna lisa najde pot

tja, kjer tiho ji povem

naj obsije temen kot.

S senco vedno je problem.

 

Sonce niza roj bleščic

v zlati barvi, ki slepi

in zavem se spet resnic,

da nobena več ne spi,

ko mi šine preko lic.

Vedno spomni me na boj

dolge sence, ki vzdrži

v strahu, da ji prek dolin

sij svetlobe ne zbeži,

ko nebo je brez svetlin.

 

Pozno vrača se s sledmi.

Kot da česa se boji

se srečuje tam z ljudmi

in usodo jim kroji

v bolečini, ki ščemi.

V solzi najde opomin

naj ne dela več zlata,

naj ne širi več skomin

po katerih svet hlasta,

kot prikazen s temnih lin.

 

Čaka na signal neba

kot bi ji bilo odveč

dvakrat vleči za oba

nekaj, kar  se zdi preveč

slično sliki jastreba.

V tihost se preplašen, nem,

skrajno medel soj poda,

še strašnejši kot pred tem

vmes se krajša, mrk doda,

v strahu najde svoj tandem.

 

 

Zastavica

maatjazh

Poslano:
03. 01. 2018 ob 16:36
Spremenjeno:
03. 01. 2018 ob 16:58

Draga Koni,

zelo občutljivo je tkivo tvoje nove glose. Prav bi se mi zdelo, da jo v drugi kitici in na začetku tretje še malo obdelaš. Druga kitica bi bila namreč po mojem mnenju vesela novih končnic v drugem (in posledično četrtem) ter v sedmem (in posledično devetem) verzu. Pri tretji kitici pa bi pesem izbrusil popravek stopice v drugem verzu. Ne razumem tudi čisto dobro vejice v zadnjem verzu druge kitice. Daj, izbrusi še malo, ne bo ti žal vloženega truda.

Lp M.


Zastavica

koni

Poslano:
03. 01. 2018 ob 19:25
Spremenjeno:
13. 01. 2018 ob 10:50

Še večkrat kot si opazil ti, maatjazh, me je izdala stopica v prvem poskusu objavljene "sence", zato popravljeno objavljam v celoti. Uživam in vesela bom vsakega mnenja, ki bi vodilo k dodatnemu "brušenju".

Lp, koni


Glosa o senci

S senco rešen bo problem

prej kot se znebi modrin.

Ko spregleda moč dobrin,

ni več tisto kot pred tem.


Tam, kjer  nekaj že stoji,

ni več mesta za stvari,

ki prav vsak se jih boji.

Še obraz ob njih žari,

prazen strah pa se znoji.

Preden igre se zavem,

sončna lisa najde pot

tja, kjer tiho ji povem

naj obsije temen kot.

S senco rešen bo problem.


Sonce niza roj bleščic

v zlati barvi, ki slepi

in zavem se spet resnic,

da nobena še ne spi,

ko mi šine preko lic.

K sreči obudim spomin

na pot sence, ki vzdrži

v strahu, da ji prek dolin

sij svetlobe ne zbeži

prej kot se znebi modrin.


Pozno vrača se s sledmi.

Kot da česa se boji

se srečuje tam z ljudmi

in usodo jim kroji

v bolečini, ki ščemi.

V solzi najde opomin

naj ne dela več zlata,

ga ne vleče preko lin

v svet, kjer vse po njem hlasta,

ko spregleda moč dobrin.


Čaka na signal neba

kot bi ji bilo odveč

dvakrat vleči za oba

nekaj, kar  se zdi preveč

slično sliki jastreba.

V tihost se preplašen, nem,

skrajno medel soj poda,

v prazno širi svoj refren,

vmes se krajša, mrk doda,

ni več tisto kot pred tem.


Maatjazh, oprosti,

popravke glose z naslovom Senca sem pomotoma vnesla v komentar z dne, 3/1-18! Zadnja verzija te glose je datirana s 13/1 in je zdaj objavljena pred  Gloso o senci, ki sem jo popravljala.

S pozdravi,

koni


 


 


Zastavica

maatjazh

Poslano:
03. 01. 2018 ob 20:12
Spremenjeno:
04. 01. 2018 ob 18:55

Ja, koni, stopica je zdaj (razen v verzu "... brleče medel soj poda ...") v redu.

Je pa ostal problematičen verz "... Ko spregleda žar dobrin ...". Prej tega nisem omenjal, ker morebiten popravek pomeni kar krepek poseg v tretjo kitico. Ta verz bi se namreč po strogih pravilih glose moral rimati z drugim verzom mota. Menim, da bi bilo bolje popraviti tretjo kitico, čeprav bi lahko namesto nje popravila tudi drugo. Druga kitica je namreč zdaj po mojem mnenju izbrušena (čeprav bi morda utegnila Lidija imeti pripombo k rimi boj/odboj).

Prepričan sem, da bi bilo dobro izboljšati pesem še na teh mestih.

Medtem ko boš delala, pa jaz kar tule objavljam še eno svojo gloso, ki sem jo pravkar dokončal in bo najbrž tudi potrebovala še kak popravek.



POEZIJA JE KOT VINO

 

Poezija je kot vino

več ga spiješ, bolj te žeja,

a obstaja zgornja meja,

ko ga piti ni več fino.

 

Ura polnoč je odbila,

ko študent ekonomije

(naj mu bo usoda mila)

se je lotil poezije,

ker ga punca je pustila.

Pil metliško je črnino,

potlej pa še malo žganja

in naklępal je tercino,

se prikopal do spoznanja:

poezija je kot vino.

 

Bogve, kaj ga je zmotilo,

saj ni vino, ampak žganje

iz tercine govorilo,

da je poezija sranje,

ki bo na papirju zgnilo,

pesništvo pa diareja ...

"Črke itak vse zbledijo,"

reče in se ga naceja,

ker je res, kar govorijo:

več ga spiješ, bolj te žeja.

 

"Pesniki pa smo golazen,

vse, kar delamo, je škoda,"

sam do sebe ni prijazen,

"naj nas zgomazi usoda

in zadene božja kazen!"

"Kakšna trapasta ideja!

Se ti blede? Si brez uma?"

vzklikne kelnarica Teja.

"Ti bi spil še liter ruma,

a obstaja zgornja meja!"

 

Revežu ne da več piti,

napodi ga iz lokala,

sem ne sme se več vrniti.

"Zdaj še ta me je nagnala ...

res ne vem več, kaj storiti."

Pa odide v mesečino

in obesi se na vejo.

Spesnil zadnjo je kvartino,

ker je pil čez tisto mejo,

ko ga piti ni več fino.

 

 


Zastavica

koni

Poslano:
03. 01. 2018 ob 21:38
Spremenjeno:
04. 01. 2018 ob 13:49

Ja, res je, maatjazh, zanimivo je ustvarjanje glose in prav imaš: "Poezija je vino"...

Zahvaljujem se ti za predloge, s katerimi bi mogla izboljšati pesem. Izboljšave sem vnesla v prej objavljeno, verjetno pa bo potreben še kakšen popravek.

lp, koni

Zastavica

maatjazh

Poslano:
05. 01. 2018 ob 20:17

MESTO

Tiho rastejo drevesa,
ki jih čas ob rob odriva,
kjer dehti nebeška njiva
in godijo se čudesa.


Tone malte in betona
so strdile se v kotlini,
skozi mrak drvi kolona,
v zraku mešajo se plini
z belo črto aviona.
V množici hite telesa
brez besed in brez dotikov,
nemi hrup maši ušesa,
v družbi mrtvih spomenikov
tiho rastejo drevesa.

Pod jeklenimi žerjavi,
ki tovorijo zidake
in kljubujejo naravi,
se dvigujejo v oblake
nebotičniki bahavi.
Črn, lepljiv asfalt se zliva
iz tlakovnice smrdljive
kakor reka temno siva
čez vrtove, hoste, njive,
ki jih čas ob rob odriva.

V hišah, stolpnicah in blokih
kakor nektar v čebelnjaku
solze tečejo v potokih,
kletvice done po zraku,
spi življenje po obrokih,
dokler tema ljubezniva
čebelnjaka ne uspava,
da miruje in počiva,
v skrivni sanjski svet odtava,
kjer dehti nebeška njiva.

Ko budilke zarohnijo,
avti, avtobusi, vlaki,
se meščani prebudijo.
Vsi, junaki in bedaki,
se med stene napotijo,
tam pa si želijo plesa
in poljubov in ljubezni,
tam želijo si v nebesa,
kjer bogovi niso jezni
in godijo se čudesa.

Zastavica

koni

Poslano:
05. 01. 2018 ob 22:38

... "in godijo se čudesa" v družbi tvojih pesmi, maatjazh. Čestitam!

S pozdravi, koni

Zastavica

maatjazh

Poslano:
06. 01. 2018 ob 00:11

Lepo je to vedeti, hvala, koni. Lp M.

Zastavica

maatjazh

Poslano:
06. 01. 2018 ob 20:07
Spremenjeno:
07. 01. 2018 ob 17:05

KOČIJA

Skoz oblak drvi kočija
belo zlata in slepeča,
v kaplje razpršena sreča
Zemljo v mavrico ovija.


Most se vzpenja čez obzorje,
kot da ta svet ni edini,
in ko grem čez zvezdno morje,
vidim: v kozmični globini
star kerub gladino orje.
Ko doma televizija
kaže pametne poslance,
ki jih žge demokracija,

ostri glas priganja vrance,

skoz oblak drvi kočija.

Bliski sikajo z vetrovi,
piš v odmevih se utaplja!
Ko jezijo se bogovi
in drsi strupena kaplja,
bližajo se časi novi.
V soncu ptica je goreča
razprostrla štiri krila,
nad vesoljem sinja leča
je ozvezdja pomnožila
belo zlata in slepeča!

Televizorji rohnijo
strašni stroji ropotajo,
pametni ljudje molčijo,
norci za planet kvartajo
in drvijo v utopijo.
Čaka jih še večja gneča,
ko tišino razdejala
bo eksplozija doneča
in z neba bo deževala
v kaplje razpršena sreča.

Toda tu, na drugi strani,

kamor dolga pot me vodi
preko črt na moji dlani,
kakor v izogib usodi
modri žarki so prižgani.
Sem pripelje me kočija,
kjer občutja mi preveva
blagoglasna harmonija,
v kapljicah ob svitu dneva
Zemljo v mavrico ovija.

Zastavica

maatjazh

Poslano:
10. 01. 2018 ob 03:13

PRIŠEL SEM

Prišel sem v te razvratne čase
postavit klasično poemo,
čeprav o njej premalo vemo
in jo predvsem ustvarjam zase.


Na marsikaj smo pozabili,
a najdemo na internetu.
Po eni strani smo debili,
po drugi vladamo planetu
in se še nismo vsi pobili.
Tako da človek pazi nase,
samo neumnost mu škoduje,
ogroža vzpon človeške rase.
In da bi ne bilo še huje,
prišel sem v te razvratne čase.

Očitno so me sem poslali
hudo užaljeni poeti,
ki so na stroko se spoznali
pred sto in dvesto in več leti,
nato v pozabi obležali,
a zdaj ne morejo več nemo
opazovati izpod ruše,
kaj pesniki se danes gremo.
Zato prišle smo mrtve duše
postavit klasično poemo.

Čeprav je v tretjem tisočletju
po mnenju mnogih že prepozno,
da bi predajali se petju,
češ da vreščanje sploh ni grozno,
sem proti takemu početju.
Pisati znamo vsi in smemo
svobodno priti do objave.
Ni važno, na katero temo
in iz katere pesniške pisave,
čeprav o njej premalo vemo.

Vse to je v redu, ni problema,
če ne bi mislili, da znamo,
ko nas navdihne gola vnema,
izlivati osebno dramo,
kot se spodobi za boema.
Tako kot jaz, ki tonem vase,
v to svojo čudno poezijo,
nikakor ne za večne čase,
čeprav se mi ljudje smejijo
in jo predvsem ustvarjam zase.

Zastavica

 1 2 3 > 

Komentiranje je zaprto!