Pustiva si predahniti
zjutraj prehitiš budilko
prisluhneš škrebljanju dežja
v kuhinji s kozarcem vode
poplakneš tabletko
več bi morala popiti
ne
raje ne
povsod zaklepajo stranišča
zunaj je temačno
v čakalnici presvetlo
sestrin zbodla vas bom
in pik sta skoraj istočasna
ne teče
ste dovolj popili
teh nekaj kapelj ne morem
nikamor poslati
jadikuje ženska v svetlomodrem
useka te
v pregibu komolca spočeta bolečina
z nadzvočno hitrostjo odbrzi proti palcu
in se tam zasidra
sama sebi se zdiš mevža
ko izveš
nič hudega
igla je zadela živec
stojiš ob pipi
točiš si tretji kozarec vode
v prostoru bledo završi
zrak postaja gost in siv
omara dobi majav obris
v sencih ti zašumi
tla se spodmikajo
sesedeš se na bližnji stol
potem tema
ob sestrinem pustiva si predahniti
črna postane za odtenek svetlejša
... pesem, rojena v bolečini /ali zaradi nje/ je običajno najbolj prepričljiva ... tako jo berem, Lea in
vse dobro ti želim,
koni
Vsakdanji prizor, ki odstira občutja in notranje odzivanje p. s. na jemanje krvi v ordinaciji ... pesem pa lahko dojamemo tudi v širšem kontekstu in simbolno - čestitke,
Ana
Koni, tudi tako lahko bereš. Hvala za lepe želje!
Ana, hvala za zapisano in seveda črtice!
Lep pozdrav obema, Lea
Čestitam, Ivanka!
Lp,
Katica
Odlično ☆
čestitke tudi z moje strani!
Poslano:
12. 12. 2017 ob 21:07
Spremenjeno:
12. 12. 2017 ob 22:14
Katica, hvala!
Vesela sem, da te je moja pesem nagovorila.
Lp, Ivanka
Triglav, hvala!
Vesela, da ti je pesem všeč.
Lp, Ivanka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
- 07. 12. 2017 ob 22:41
- Prebrano 997 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 372.21
- Število ocen: 20