Sova in smrt
Novembrske sence prepredajo polja,
ko v zapuščenem sadovnjaku hrušk,
slana požira popke, ki so ostali pomladi.
V njem na stari podrti ograji sedi sova.
Nepremično strmi v temo,
kot odsev praznega oceana.
V očeh skriva neslutene meje modrosti.
Ne vidim, kje se le te končajo
in kje druge začnejo.
V smrti?
V živlejnu?
V snegu, ki je pogoltnil tišino.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
- 01. 12. 2017 ob 17:36
- Prebrano 666 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 123.8
- Število ocen: 7
