Tavajoč po grobih,
neprijazno znanih časih,
nežnost, ki te zopet iščem,
utiram pot ponovno želji,
neizpeti od nekoč,
da tisto pravo te obiščem.
Viharnik sem,
mi duša je od vetra strgana,
vztraja nad previsom smrti,
nenehna igra umika in dotika,
ledeni mi v žilah preživetja,
ko pomikam se po tanki črti.
Hudournik sem,
srce presahlo je občutka,
ko mi dolgo blodi brez svežine,
struga je življenja pestra,
silnost vsa ob želji vztrepetani,
kmalu razgubi se, v vetru mine.
Odpadnik sem,
v napakah svojih zbranih
za nazaj se v temi raziskujem,
da potegne roka me iz brezna,
iščem ta občutek, ki je nekdaj
v meni ždel in spet ga potrebujem.
Umiram, vem v sebi
vsako neizpolnjeno minuto
v odsotnosti preprostega občutka,
ko proseč, da me opazijo blazinice
pobožanega koščka tvojih rok,
ki dotaknile so se mojega trenutka.
V očeh zaprtih me prihajaš
ogovarjat z nežnim povabilom,
ki si sama ga bila nekoč deležna,
čutim to še vedno močno,
ko v nočeh prihajala si vame,
vsa drhteča, lepa, nežna …
by Mikla
