In dodati ni več nič mogoče,

le dovoliš si sprejeti 

in se vsem kar pride odpreti.

Podaj mi roko moj ljubi,

pojdi z mano v večnost,

prosim,

ustavi se za trenutek,

sled solza na licih poglej,

pojdi z menoj,

ne postavljaj mej.

Najini ljubezni spomenik postavi,

naj te nič ne ustavi.

Podajva si roke,

narediva krog,

prestaviva omejitve,

naj jih čutenje preseže,

za vedno združena v eno,

dopolnjujoča in brezmejna,

kot morje in obala,

vedno skupaj,

pa vendar vsak svoj.

JernejaMeterc