Oktober v Mošćenički Dragi
Poglej, kako morje diha oktober.
Tako mirno in breztežno je,
kot žerjav, ki se pripravlja,
da bo odletel na jug.
Kot da bo jutri presahnilo
in bo namesto njega ostala
le še blatna luknja ,
v katero bo padla jesen.
Čakam, da izvem, kam (s)padava.
Kjer sem jaz, je nebo modro.
Kjer si ti, je nebo srebrno.
Vsi vmesni odtenki so
najine nedoživete poti.
Vsaka mimobežnost
najin nevidni zapik.
Centripetalna sila naju
vedno znova vleče h krožnici,
na kateri trepeta
drobceno jedro pomladi.
Ko srebava prvi jutranji val,
se tik pod obzorjem,
v vmesju neba in zemlje,
razlomi najin čas.
Izpuhtiva.
Ti v modro.
Jaz v srebrno.
Tako težko naju je zdaj misliti v enem.
Pozdravček, Katarina, zelo mi je všeč tvoj oktober ... - odstranila pa bi zadnjo besedo (morje) - se mi zdi imenitno, da ga ne imenuješ (oz. da bralcu omogočiš tudi drugačne interpretacije pesmi). Kaj meniš?
Lp, Ana
Ja, imaš prav, draga Ana.
Popravljeno. x
Lepa valujoča pesem, v kateri se primikata dve na videz nezdružljivi entiteti ... všeč mi je tudi možnost interpretacije pesmi na različne načine, čestitke,
Ana
Oooo, zelo lepa hvala. Se je splačalo počasi tisto kavo na plaži pit pa pisat zraven :D
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Katarina J.
- 18. 11. 2017 ob 22:18
- Prebrano 905 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 246.86
- Število ocen: 11