Zelo zanimiva, polna, lepa, pripoveduje in hkrati poje.

Verjetno je besedni vrstni red, namenoma tak kot je, ker želiš ohraniti z njim neko obliko?

Lp

pi

Ja moral sem ritem držat pa rime. Upam, da nisem preveč spačil vsega skupaj. Drugače pa se lahko tudi tako zapiše :)

Skozi okno gledam. Kaplji zdrsne na slemenu

hiše. Moje solze ob novembrskem vremenu

grejejo otroka. Mati so dementni. Njega 

vidim zgolj na slikah. Iz te reke ni pobega.

Reke časa. Ropotuljico še vedno sanjam.

V mojih mislih je bila vijolična. Lobanjam 

ptic zdaj jaz se klanjam. Zgolj peščica nas je takih,

ki zgolj s škornji hodimo v razmočenih korakih.

Stebri so betonski. Boge trte. Nove ceste

svetijo se bolj kot travniki. Prijazne geste

so sosedje pozabili. Mene tudi ali 

(kar je stokrat huje) pa me niso sploh spoznali.

Kaplje udrihajo po oknu klice iz globine:

 »Na pomoč!«. Nemočen čakam, da neurje mine.

Posebna oblika, nekako tuja, a vsekakor močna pesem,  taka, ki gre vame.

Lp

pi

Če si tole označil kot sonet, potem bi bilo fajn, da ga postaviš v obliki iz komentarja.

Zakaj?

Ker oznaka sonet pomeni neko določeno formo , pač ;)

V osnovi sem mislil objavit v ustaljeni obliki, potlej sem pa odločil za malo spremembo.  Pesem govori o očetu, kateremu se njegov stari svet spreminja. Zato sem tudi obliko soneta "zmoderniziral" do neprepoznavnosti. Tako, da na prvi uč se zdi, kot da ni oblike (še celo nekaterih rim se ne opazi) in šele ko res dobro pogledaš vidiš, da se ubistvu ni nekaj veliko spremenilo. :) 

Zanimivo, hmm ...