Kap vode
otkinuta od neba
zna se zariti duboko
duboko u tijelo
vlažne zemlje
ne bi li tamo
umakla svakom svjetlu
svakom suncu
ili žednom biću
sljepljena uz kožu svijeta
da ondje divno tavori
u toj samotnoj mimikriji
oponašanja onog drugog
boljeg sebe
kao čovjek
nalegao usnama
na leđa svoje žene
želeć da tamo svakako
kraj svoj pronađe
odbjegao daleko od svijeta
kao njegova konačna suza
otrgnuta iz oblaka
odveć duševnog mu oka.
Navdihujoča primerjava kapljice, ki se pred sušnim in žejnim površjem potopi v zemljo in nalepi na kožo sveta, kjer se pretvarja, da (še) je in pesnikom, ki se med ljubkovanjem odmika od zunanjega sveta in skriva v koži svoje ženske ... lirična bivanjska pesem z lepimi prispodobami, čestitke,
Ana
Još jedna odlična tvoja pjesma, Duško. Čestitam.
Prijateljski pozdrav!
Katica
Hvala Ana i Katica, od srca !
lp, Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!