Na ramenih očetov
pogledujemo čez ograje prepovedanih dni.
Za ograjo svet,
obdan z morji, ki ližejo zemljo v svobodo.
Mati te izpljune le zato,
da se lahko vračaš v pristanišča núj.
Vsak drobec časa
se kruši neskončno, če ga ne podoživiš prostorno.
Predaja je nujna v vsaki vojni miru
in poraz je nenaden blagoslov duše.
Na dlani je zarisan zemljevid korakov.
V ustih se mastijo odmevi prihodnosti.
Želodec požira
in se še bolj napihuje,
kadar je popolnoma izstradan.
V očesu gorijo smisli minljivega.
Uho prisluškuje nagovoru vesolja.
V mislih spijo črne luknje spomina.
Veter nič noče,
ve, kam ne moremo.
Zelo dobro, samo med branjem zadnjega verza se mi je zazdelo, da bi "le" bilo bolje nadomestiti s "če", se pravi: veter nič noče,/če ve, kam potujemo. "Le" mi tako vsebinsko kot stilistično deluje manj prepričljivo, čeprav vem (vsaj mislim :)), kaj želiš povedati. Kaj meniš ti? Sara
Zdravo, kaj pa če dam "saj" ve? Rad bi ohranil vedenje vetra in njegovo gotovost.
Lep pozdrav
Dare
O, to pesem pa je veter pripihal iz preteklosti - lahko, morda celo bolje brez "saj". Se pravi: "Veter nič noče./Ve, kam ne moremo." Naj bo brezvetrno, Sara
Se strinjam, brez "le" je bolje. Urejeno. Hvala.
Lep pozdrav
Dare
Čudovita prispodoba nezmožnosti, ki se spremeni v možnost poetičnega izrekanja. "Veter ve", da bo podčrtana, Sara
Sara, hvala za podčrtanko.
Lep pozdrav
Dare
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!