Z vrelimi očesnimi zrkli

zateklimi vekami

izpadlimi trepalnicami

ukočeno čeljustjo

kovčkastim obrazom

sem se znašel na

istem mestu kot včeraj in lani

moja glava hodi kakšnih

deset metrov pred menoj

(čeprav imam v resnici slab občutek za razdaljo

no kadar ni prevelika) 

pogreša hrepeni hlepi jemlje tava

za njo stopicam jaz

ves čas se ne morem otresti občutka

da sem tod že bil

občutka da me bo raztrgalo

na vse štiri smeri neba

ker nikakor ne vem kam grem

zato grem povsod

zato me nikjer ni

skril bi se v kuhinjski predal

v katerem je sedaj več prostora

saj so se po nekem čudnem naključju

vse žlice znašle v kopalnici

skril bi se v omaro

tudi tam bi gotovo

med vsemi luknjami v oblačilih

našel svoj prostor

skril bi se v prostor v sebi kjer je vest

ker sem (po odsotnosti njenih oglašanj)

sklenil da je nimam več

skril bi se v prazen prostor ki zadnje čase 

nastaja kadar govorim 

lahko bi se skril v katerokoli steklenico 

saj je do zdaj gotovo že prazna 

a kaj ko 

me bodo vedno našla

pogrešanja hrepenenja hlepenja jemanja tavanja

če prej ne ko bom spet

kozlal v umivalnik

in se kmalu zatem streznil

Sandzakija