Jesen na navju
Z ognjem v razdlanjeni kroni
čaka, da se vanjo zaprede
in jo prenese.
Z odsluženih vej se utrinjajo
suho prasketajoči zublji,
legajo v vlago
razgrebenega mahu pod parklji,
ki se ugrezajo v zemljin zev,
kot se je v gostih zadahih jeseni
v maternico vraščalo njegovo seme.
Nepremično strmi predse,
z bisernimi rožami pod vejevjem, čaka
na svilnato nit tvoje izčasnosti.
Prehitevajo ga sence
razkrečenih okostij,
ki se veselijo mehkih povojev. Čaka,
da tudi ti zavohaš duh razritega mahu.
Lazar, hitro,
zarij se v špranjo lačnega sarkofaga.
Lazar, hitro, hitro,
ne čakaj mojih ustnic.
Pod napokanim kokonom
se rišejo krvavo trepetave
koščice tvojih krhkih kril.
Včasih kakšna pesem počaka na veliko tišine( ne le zaradi naslova), da jo lahko preboliš ( in prav z njo ali zaradi nje znova poljubiš Življenje.)
Lepa v grenki neizbežnosti. Ali pa tudi ne grenki. Neizbežni pa.
Lep pozdrav, Jupiter!
:)Majda
Majda, je tako, kot si napisala, hvala ti! Se vidiva, mogče že nekje med planetki:) Jupiter!
Svojevrstna podoba jeseni, izrezljana s posebej skrbnim jezikom in izrazi, da se zdi kot povečava mikroskopskih svetov, prav tako (ali še bolj) strašljivih od tistih, ki jih (tudi v običajnih časih) vidimo. Pesem z močno atmosfero in sporočilnostjo,
čestitke,
Ana
Ana, hvala za = in poglobljene misli! Lp, Silvana
Komentiranje je zaprto!
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
- 10. 11. 2017 ob 17:10
- Prebrano 1050 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 660
- Število ocen: 20