Tiho tiho leži v globinah beseda moja.

Nepomembna, zavita v tišino,

moja a hkrati meni tuja.

Nihče je nepozna, ne nje , ne njene bolečine.

V obupu usta se odpre,

v strahu, nazaj zopet se zapro.

Gledal moje si oči, vrjel si mi,

ko rekla sem, da snideva spet se drevi.

Ko pa ura bo odbila noč,

mene več ne bo nazaj.

Videl zadnjič si me ti,

kot videl zadnjič me je sončni sij.

Zjutraj budnica ti pesem vetra bo,

hrup moje tišine ti odprl bo oči.

Nikolina_Lorena