Dom
Včasih se prepričujem,
Da se bom rešila.
Da se bom
S konicami svojih nohtov
Izvlekla iz tega blata,
Ki mi maže brado.
Pravim si,
Da sem boljša
Od svojega najslabšega.
In vem,
Da se vsaka rana zaceli,
Ampak nisem ranjena;
Le strta.
In Bog povej mi,
Kako so se pobrali padli angeli?
Ko pa so vedeli,
Da nebesa niso več dom.
Ker včasih slišim le šum,
Šepet svoje duše
" Nikamor ne greš
dno je tvoj dom."
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MV
- 09. 11. 2017 ob 10:41
- Prebrano 526 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 222.22
- Število ocen: 11
