Kako bilo bi lepo, ko bi lahko ušel.
Ko zvezde na moji strani bi bile.
upanje je še, a čas beži.
Ne, ne beži, ampak me neusmiljeno lovi.
Bežim, bežim, še naprej bežim.
Strah pred tistim me žene proč, skoraj že lebdim.

Nikoli nisem sam, vedno je tu nekdo,
ali nekaj kar me žene stran.
Vsak dan živim, da bi bil spoznan,
vsak dan, da bi bil prebran.

Vendarle vmes ostane nepopisana stran.
Preteklost me preganja, daje mi nova vprašanja.
Pozabil bi vse to, ko bi le lahko.
A na koncu se zaveš, da si sam,
in je bolje če greš peš.

pisemvam