Ko skozi rodno vas grem kdaj ob uri,

ko sonce zdavnaj je zašlo za hrib

in molk in mir že vladata naturi

in človek - sovaščan, poln praznih brig,

še v snu gradi, podira, načrtuje,

ves poten za dobičkom se peha,

tedaj, ko mesec zvezdam prisluškuje

in le tatjé, ljubimci so brez sna,

takrat roj črnih misli me napade,

kot besi, ki jih je poslal sam vrag

in kjer je pot, mi slikajo prepade

in cesto tam, kjer brezno je in mrak,

da se na ravnem kot pijan spotikam

in v temi tej kdaj kot otrok zahlipam.

Matej Krevs