Nasloni se
prek mrtvih trav.
Boš, mila moja, moja mila?
Vse od vrhov pa do neba,
zazri v širino se daljav,
tja vem, si jok med roso skrila.
Zdaj stopi sem,
mehkobni cvet,
kjer tiha pot je, brez zavoja,
do bele skale mojih vrat,
ki vodijo v brezmejni svet.
Boš, moja mila, mila moja?
Te gledal bom
med sojem sveč,
misleč, da mi boš oprostila.
Saj brez slovesa šel sem stran,
veš, smrt želela je preveč.
Nekoč boš, mila moja mila.
Poslano:
31. 10. 2017 ob 00:55
Spremenjeno:
31. 10. 2017 ob 00:58
Morala bi pred svojo objavo prebrati tvojo, ali pa bi svojo umaknila ...
Naj ostane tako, kot pač je.
Pozdravljam te v glasove noči.
Lepo!
"filia"
P.s. Saj je bilo istočasno :))
filia, tako kot je, je prav.
bodi dobro,
lp, M
Še kako kriči mila mila. Joj ... pretresljivo. Je pa kar prav, da tisto, kar zadržujemo v sebi mora na plan in to solze še kako dobro vedo.
lp, ajda
purušen jez
poplavil je
nasade brez
kamor sem skrila
bolečino
*
tako mi je ob branju tvoje pesmi <3
objem
Ajda, Irena, hvala za pozorno branje!
solze gredo v zemljo. Kaj se tam dogaja...morda nekdo joče z nami.
lep večer in objem obema
lp, Martina
Dobrdošla nazaj, Martina, pogrešali smo te. In te tvoje pesmi, ki esenco poezje dosejo na več nivojih.
Lp, lidija
Lidija, hvala za dobrodošlico, zaupanje in pohvalo!
Lp, Martina
... "si jok med roso skrila"... tako lepa je ta tvoja pesem, da ob branju zaboli ...
Iskrene čestitke k podčrtanki, Martina!
S pozdravi, koni
Hvala draga koni,
objem,
Martina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!